1965 Kozarišče – Gostišče Snežnik

Tudi sam sem bil v mladih letih večkrat v tem gostišču. Še posebno mi je ostalo v spominu, ko smo “plačali fantovščino”.Spominjam se, bilo je leta 1969. Takrat je na vasi bil še običaj, da mladi fantje niso smeli v gostilno, dokler niso plačali fantovščine – to je zneska, ki ga plača fant tovarišem za pijačo, ko ga sprejmejo v svojo družbo.

Fantovščino smo imeli v Gostišču Snežnik v zadnji sobi. Kakor da je danes, vidim velik, lesen škaf poln pijače in ogromno zajemalko, s katere smo morali piti vino. Verjetno smo se tako opili, da sem pozabil podrobnosti.

Na spletu sem našel zanimiv članek, opis izpred več kot pol stoletja. Gre namreč za besedilo, objavljeno v lokalnem časopisu Glas Notranjske julija 1965 na strani 11, v katerem pobližje spoznamo del gostinske ponudbe v Loški dolini v tedanjem času skozi zgodbo in izkušnjo pokojnega g. Jožeta Mlakarja in njegove žene Nežke. Avtor prispevka je Štefan Bogovčič.Ozadje zgodbe je prav tako zanimivo. Iz verodostojnih virov lahko izvemo, da sta Mlakarjeva prišla v naše kraje z Gorenjskega in nadaljevala z gostinsko dejavnostjo v pristavi pri gradu Snežnik. Ta je bila, za takratne čase, pa tudi sicer, tako kakovostna, da sta g. Jože in ga. Nežka in njuno delo bila zelo cenjena in spoštovana. Priče pravijo, da so zadovoljni gostje velikokrat obiskali gospo Nežko ter jo spraševali o čudovitem kruhu in drugih dobrotah.

HITRA IN DOBRA POSTREŽBA V GOSTIŠČU “SNEŽNIK”
Odkar je leta 1963 začelo obratovati gostišče pri gradu Snežnik v Loški dolini je doživelo precej korektnih sprememb. Nič več se mu ne prilega vzdevek “Teksas”. To je danes soliden lokal, kjer se rad pokrepča tujec in domači gost.

V razgovoru z upravnikom gostišča tov. Mlakarjem sem izvedel marsikatero zanimivo novico. Videl sem ga za točilno mizo, kako urno streže goste, ki jih je bilo kar dovolj. Čeravno sam je urno postregel vsakega, kar je redkost za ostale lokale. Ko sem ga povprašal o gostih, mi je odgovoril, da je 80% domačinov, ostali pa so lovci, gozdarji in slučajni turisti. Čedalje več povpraševanj je za prenočišči, ki jih ni. Za adaptacijo prostorov nad gostiščem bi potreboval okrog 10 milijonov. V kuhinji je samo ena kuharica, vendar hitro izvrši vsako naročilo, pa najsi bo to v obliki piščanca, postrvi ali pristne domače salame. To so specialitete tega lokala, ki jih imamo vedno na zalogi. Posebno so iskane postrvi, katere dobavljamo iz ribogojnice na Vrhniki pri Ložu. Vsakodnevno pripelje avtobus iz Ljubljane, od koder je stalna avtobusna zveza. Škoda, da ni primerno urejen dobro ohranjen grad Snežnik za širšo javnost, saj je čedalje več interesentov, ki bi se hoteli ogledati notranje znamenitosti te stare stavbe.

Zanimivo pa je tudi ostalo poslopje, ki še danes kaže nekdanjo podobo bogastva prvotnega koristnika. Zgradbe ima v oskrbi KZ, vendar se že vidi, da jim je potrebno temeljito popravilo, saj jih je zob časa že dodobra načel. Upravnik gostišča mi je še dejal, da nameravajo čim bolje ustreči in podvoriti vsakega gosta ne glede na to, od kod je in po možnosti urediti prenočišča. Upamo, da jim bo to uspelo, saj vsi, z upravnikom vred, delo opravljajo z veseljem, kar je eden izmed važnih pogojev, da se vsak gost dobro počuti in da še večkrat pride.

Julij, 1965