Majhna stavba poleg nekdanjega sodišča je bila po vojni skladišče Trgovskega podjetja Škocjan. Po večletnih naporih kolektiva, v sodelovanju s Skupščino občine Cerknica, je podjetju leta 1967 (slika je nastala pred tem letom) uspelo zgraditi centralno skladišče in prostore za upravo podjetja na Rakeku (prej carinsko podjetje na železniški postaji, kasneje trgovina Tuš) z nadgraditvijo prostorov na sliki.
Z dograditvijo teh kapacitet se je delno uresničil osvojeni program Občinske skupščine Cerknica, naj Rakek postaja upravno poslovni center Notranjske. V novozgrajenem skladišču je delovala, za tiste čase dokaj sodobna pekarna za potrebe celotne občine. V tem skladišču so bile urejene tudi ustrezne hladilnice.
Po vojni je bila hrana na karte, ki so imele odrezke, na katerih je pisalo, koliko kakšne hrane pripada prinesitelju. Karte so bile težke, srednje in lahke in posebne za nosečnice. Velikokrat se je zgodilo, da so še pred odprtjem trgovin stali ljudje v vrsti, da bi zagotovo dobili hrano, ker jo je primanjkovalo, tudi zaradi obvezne oddaje.
V šestdesetih letih kart ni bilo več, je pa ostalo pomanjkanje. Ker so v tistih letih ljudje ugotovili, da so krediti ugodni, so pričeli na veliko graditi svoje hiše. Materiala pa ni bilo toliko, kot bi bilo potrebno. Zaradi tega so se pred trgovinami z gradbenim materialom nabrale vrste, ko je radio »Ena baba poroča« prinesel vest, da bo pripeljal en kamion. Česar koli že. Kot kaže, so pripeljali nekaj pomembnega in velikega, saj so kulca že pripravljena. Ali pa se je zgodila nekaj pomembnega in jaz pa res ne smem manjkati.
Bilo je kmalu po vojni, ko je bila vsa hrana na karte. “Pa kaj,” je premišljal Vipavec na glas, “če mi ne dajo kart za olje. Si ga bom pa sam pridelal.” In je na sončnico, ki je rasla na vrtu, obesil stekleničko z neko zeleno tekočino in priredil zadevo tako, da je kazalo, kot da vanjo kaplja olje iz sončnice. In so se seveda vsi čudili.
Naslednjič je ugotovil, da kart za riž tudi ne potrebuje, ker si ga bo pridelal sam. Travo, ki ji po domače pravimo solzice, je pobarval z belo barvo in jo obesil na drevo. Za vse lumparije je uporabljal isto drevo. In zopet so vsi prihajali gledat, kako pri Vipavcu na drevesu raste riž.
Slovarček:
- kulca: ročni voziček
Viri:
- Gantar, I. Rakek, Ljubljana: Založba Mladika, 2005.
Kraj: Rakek
Datum: 1965
Avtor: neznan
Zbirka: Muzej novejše zgodovine Slovenije (št.: mc630609_34 in mc630609_37)
Skenirano: neznano (MNZS), prejeto 15. 1. 2016
Oblika: skenirana datoteka
