Na fotografiji ansambel ERMAVISTA, Stane na harmoniki. Na zadnji strani piše le »Razstava« brez letnice. Pomenljiv je napis na steni »V vsako stanovanje glasbeni instrument«.
Stanislav Modec – Kostja (2. 5. 1920 – 11. 8. 2003)
Že kot mladenič se je naučil igrati in tudi izdelovati glasbene inštrumente. Že v meščanski šoli se je učil violino. Zelo vestno je osvajal tudi note oz. zapise. Brat je imel kitaro, ki se jo je učil, toda kaj kmalu jo je bolje igral Stane kot on. Nato mu je še oče kupil harmoniko, za klavir pa seveda ni bilo denarja. S harmoniko je že leta 1940 nastopil na tekmovanju na takratnem ljubljanskem Velesejmu in zasedel 2. mesto. Zelo rad je igral na šolski klavir. V partizanih pa je menjal kar šest harmonik.
Po osnovni šoli je Stane Modec nadaljeval študij v Ljubljani na srednji lesarski šoli, smer proizvodnja in izdelava inštrumentov. Pri tem so morali dijaki poznati vse o vsakem instrumentu. Tako so se seznanili z ustrojem inštrumenta, igranjem na ta inštrument in notami. To znanje ga je kasneje pripeljalo tudi do multi instrumentalista, obvladoval je 21 instrumentov, med drugim je zelo dobro igral vse vrste harmonik, vse vrste tamburaških instrumentov, kitaro, klavir, klarinet in saksofon je pa igral tudi v zabavnih ansamblih. Bil je vsestransko talentiran glasbenik, ki sicer na citre ni redno igral, a jih je poučeval. Za glasbenega pedagoga se je došolal, ko je že poučeval v Glasbeni šoli Mengeš. To delo je z veseljem opravljal do upokojitve.
Igranje na različnih oblikah in uglasitvah citer je na Slovenskem že dolgo prisotno. Citre so bile priljubljene predvsem v obdobju med obema vojnama, ko ni bilo slovenske družine brez njih. V zadnjih desetletjih je igranje na citre doživelo nov preporod, tudi po zaslugi aktivnih posameznikov, skupin in društev, ki uspešno popularizirajo ta skorajda pozabljeni ljudski inštrument, imenovan tudi klavir malega človeka. Citre so bile doma tudi v Domžalah – za domačo uporabo ali pa so nanje igrali ljudski godci. Ena od domžalskih citrarskih zgodb se začne v 70-tih in 80-tih letih prejšnjega stoletja. Sicer je zgodba mlajšega datuma, a nič manj pomembna za razvoj poučevanja citer v domačem kraju. V tem času je v okviru Glasbene šole Domžale potekal pouk igranja na citre pod vodstvom predavatelja Staneta Modeca.
V takratni Tovarni glasbil Mengeš je bil v tistem času direktor Jože Banič, ki je vedel, da je Stane po poklicu glasbilar. Zato se je leta 1947 zaposlil v tem podjetju najprej kot sekretar, nato v. d. in končno kot direktor te delovne organizacije, ki se je preimenovala v Melodija Mengeš. Ker je imel izredno veselje do glasbe in ker je bila v februarju leta 1953 v Mengšu ustanovljena glasbena šola, na tej šoli pa je postal ravnatelj Pavel Kosec, s katerim sta se že prej dobro poznala, se je odločil, da se zaposli v tej ustanovi. V Glasbeni šoli Mengeš, ki je bila kasneje združena z Glasbeno šolo Domžale, in na oddelku šole v Radomljah in Dragomelj je učil kitaro, harmoniko, citre in harmonikarski orkester vse do upokojitve leta 1976. Ob koncu 70. let je na pobudo prof. Staneta Habeta, ravnatelja domžalske glasbene šole, začel poučevati citre vse do upokojitve.
Nekoč je domov prišel slabe volje, ker mu je ravnatelj Stane Habe dejal, da sta dva kandidata za učenje citer in da bo to on učil, saj edini to obvlada. Kasneje je bil v zvezi s tem zelo dobre volje, saj je dejal, da je dobil na citrah dva zelo pridna učenca. Razumljivo. To sta bila Tomaž Plahutnik in Tanja Zajc, ki ju vse do danes uvrščamo med najpomembnejše citrarje na Slovenskem. Obadva sta se ga še večkrat spominjala in sta mu s svojih turnej po svetu vedno pošiljala pozdrave. Tanja Zajc je nekoč v svojem blogu napisala: »Prof. Modec je bil zelo strog in ko sem enkrat na uro citer prišla nepripravljena, me je spodil domov rekoč, učila se boš doma in ne tu«. Nikoli več ni prišla na uro nepripravljena. Prvi notni zapis pesmi za citre, je Tanji Zajc Zupan napisal prof. Stane Modec v 1. razredu citer, v GŠ Domžale, januarja 1982.
Stane poučuje citre Tanjo Zajc Zupan.
Obširno je zapisano njegovo udejstvovanje in prispevek pri razvoju glasbene dejavnosti v Mengšu, Domžalah in tudi širše v knjigi »Glasbenik Stane Habe«, s katerim je v tem obdobju tesno sodeloval.
Stane 1947 kot prvi direktor Melodije Mengeš.
Tovarna glasbil Melodija Mengeš je podjetje, kjer je Stane Modec pričel poklicno pot kot direktor.
Po vojni se je oblast odločila, da ustanovi tovarno, v kateri bi izdelovali glasbila. Odločili so se za objekte v Mengšu in ustanovili najprej poimenovano »Tovarno glasbil Mengeš«. Kasneje se je preimenovala v »Melodija Mengeš«. Danes se imenuje Melodija glasbila – Mengeš. V okolici je bilo na razpolago dovolj dobrih mizarjev in kovinarjev, ni pa bilo strokovnih delavcev, ki bi bili glasbeniki in naj bi se spoznali tudi na izdelovanje instrumentov. Tako je prišlo do tako imenovanega uvoza takih ljudi iz cele Slovenije. Prišli so: Maks Guček, Ernest Kvartič, Roman Jenko, Anton Bertalanič, Stane Modec, Julka Železnik z družino in še razni drugi. Prvi direktor novoustanovljene Melodije Mengeš je postal Stane Modec. On je bil napoten v Mengeš na osnovi ukaza vlade. Moral je zapustiti drugo delovno mesto v Ljubljani. Repertoar izdelave instrumentov je bil: harmonike, kitare, violine, kontrabasi, viole, ksilofoni, orglice in še. Iz uvoza so bile le glasilke. Že takoj so začeli sodelovati s Hohnerjem. Ta je pri svojih poslovnih obiskih novi tovarni zelo pomagal s svojimi nasveti. In ker je bila Tovarna glasbil nekakšna atrakcija, jo je obiskovala vsa takratna smetana, tudi Tito. Ob teh obiskih so šopku glasbenikov, ki so bili v Tovarni predlagali, naj ustanovijo ansambel, saj takega ansambla, ki bi lahko zabaval ljudi na prireditvah, ni bilo.
Najprej je ustanovil »Trio Modec«. Nato je padla odločitev in leta 1950 je bil ustanovljen ansambel ERMAVISTA. Bil je prvi slovenski zabavno glasbeni ansambel na tem območju. Radijskega je imel takrat le priznani Bojan Adamič, ki pa ni bil namenjen prireditvam ali veselicam. Njegovo karierno pot je na začetku v celoti usmerjala politika. Igrali so že leta 1951 in 1952 v Opatiji, Ljubljani, na sejmih, proslavah in veselicah (na Rašici na primer). Kasneje so jih malo izpustili in so program nastopov oblikovali sami. Ansambel je imel narodno in zabavno zasedbo. Za bobne je v takih primerih sedel Mengšan Franc Noč, trobentar pa je bil Gorjan. Ansambel ERMAVISTA je bil takrat edini, ki je imel v svojem izvajanju tudi pevca. To je bil Stane Modec, ki je bil ustanovitelj, vodja in aranžer ansambla ter je za vse člane pisal aranžmaje. Tudi za svoje pesmi.
Na zadnji strani napis »Mladinsko tekmovanje Kamnik«.
Na fotografiji Stane igra klarinet. Igral je še na saksofon. Bil je tudi pevec ansambla. Ime je bilo sestavljeno iz začetnik zlogov članov ansambla: ERnest Kvartič – kontrabas, bas; MAks Guček – kitara, bas, violina; VInko Januš – harmonika, bas in STAne Modec – harmonika, klarinet, saksofon, violina, kitara, havajska kitara in petje, torej E R M A V I S T A. Občasno sta sodelovala Jože Gorjan: trobenta in Franc Noč: bobni.
Z ustanovitvijo Tovarne glasbil pa je takoj primanjkovalo strokovnih izdelovalcev – uglaševalcev instrumentov. Nalogo so zaupali vajencem, vendar bi morali ti znati v roke prijeti tudi instrument, kajti ne moreš biti dober uglaševalec, če ne znaš igrati, ne poznaš not in podobno. Sprejeta je bila odločitev, da bi bilo treba v Mengšu ustanoviti Glasbeno šolo in vsi vajenci tovarne so jo morali obvezno obiskovati. V tem dejanju vidimo tudi zametek razvoja glasbenikov v Mengšu in kasnejšega poimenovanja: Mengeš, glasbeno mesto. Glasbena šola je imela več kot 100 učencev. Poučevali so vse instrumente in tudi balet. Pokrivala je področje Jarš, Topol, Bukovice, Duplice, Loke, Trzina in seveda Mengša. Vsi člani ansambla so takoj postali pedagogi v Glasbeni šoli, eni celo do svoje upokojitve.
Glasbena šola Mengeš 1956, Stane je na levi strani slike.
Na zadnji strani napis »Spomin na poznane otroke«.
Kasneje so v Mengšu za lokalne potrebe nastali tudi manjši ansambli. Stane Modec je po opustitvi igranja v ansamblu Ermavista, priložnostno sodeloval še v drugih ansamblih: vodja zabavnega ansambla Melodija, član ansambla Pavleta Kosca, v Veselih Vandrovčkih, pri Planšarjih. Izvedbe tudi v ansamblu Pavleta Kosca z dodatkom treh orglic in očetove mini tamburice-pisanice. Stane Modec je nekoč malo za šalo, malo za res, nastopil v t. im. TV oddaji »Pokaži, kaj znaš«, in takrat je pokazal, da obvlada igranje 21 instrumentov. Pri šolskem orkestru v Mengšu in Domžalah je igral violino, prav tako v Simfoničnem orkestru Domžale-Kamnik.« Za svoj užitek pa je vedno rad sedel za klavir in ga igral, prav tako tudi harmoniko, pa tudi rad kaj zapel.
Stanetov sin Kostja se spominja: »Je pa imel veliko željo, da bi tudi sin postal harmonikar. Naredil sem nižjo glasbeno šolo, vendar brez veselja. Sam mi je na vse načine hvalil harmoniko in nekoč mi je tudi dejal, da če ne bi bilo harmonike, tudi njega ne bi več bilo med živimi. Večkrat mu je rešila življenje! Kako to, sem ga vprašal?«
»So bile hajke in so nas več dni zapored hajkali, in ko smo se izvlekli, je prišla komanda: Miting! Trikrat v času NOB sem iz nahrbtnika potegnil harmoniko in ugotovil, da je bila prestreljena z enim in tudi več streli. Krogle so bile še v njej. Če ne bi imel v nahrbtniku harmonike, bi te krogle zadele mene. Tako mi je pa harmonika trikrat rešila življenje!«
V Mengšu je bil tudi ustanovitveni član Avto moto društva, ki deluje še danes. Tovarna je imela ameriško vojaško motorno kolo s prikolico in nemški vojaški džip brez strehe, ki so ga uporabljali za učenje kandidatov. Teh ni bilo veliko, ker je prvi osebni avto v Mengeš prišel dokaj pozno.
Pa se vrnimo še malo nazaj na Rakek. Na Rakeku so ga poznali kot godca in ga vabili na posamezne zabave. Tako so zanj zvedeli tudi italijanski vojaki, ki so imeli barake na koncu Rakeka. Prišli so ponj, ko so praznovali rojstne dneve. Hitro se je naučil njihove muzike. Igranje na teh rojstnih dnevih so mu dobro plačali. Ves denar je dal mami Mariji, ki mu je nekoč dejala, nehaj že nositi domov ta denar. Imam ga poln predal, a nimam kaj kupiti. Po vojni se je tudi pošalil, in sicer: »Leta 1942 sem jim igral, leto kasneje sem jih pa že streljal!«
Za svoje potrebe ga je poiskal tudi rakovški župnik, ki ni imel organista. Modeci niso bili prav pobožna družina. Sprejel je delo organista za igranje pri mašah, če mu bo dovoljeno, da uporablja orgle, kadar koli hoče, seveda izven terminov maš. To mu je župnik dovolil. Tako je Stane hodil igrat na orgle v cerkev in se izpopolnjeval za igranje na klavirju. Klavir je imel v tistih časih le, kdor je imel zelo veliko denarja.
Še en posnetek ansambla ERMAVISTA med igranjem za publiko.
Slovarček:
- glasbilar: tisti, ki izdeluje glasbila
Viri:
- Kostja Modec
- Velimir Vulikić – Glasbenik Stane Habe
- Muzej Velenje.si Citre v Domžalah
- Občinski poročevalec Domžale 1981
Kraj: Mengeš, Domžale
Datum: 1947
Avtor: neznan
Zbirka: Kostja Modec
Skenirano: 16. 12. 2023
Oblika: 5 fotografij, 1 datoteka