Na posvetovanju ravnateljev v Ljubljani sta se spoznala naš ravnatelj Anton Zigmund in ravnatelj Osnovne šole Semič Blaž Kočevar. Beseda je dala besedo in dogovorila sta se za medsebojno sodelovanje med šolama in določila termin strokovnega in prijateljskega srečanja obeh kolektivov na Osnovni šoli Semič v Beli krajini. Dan, poln lepih vtisov in spoznanj, smo zaključili s piknikom v lovski koči, že se je mračilo, ko smo obisk in ekskurzijo dokumentirali s fotografijo. Ob pogledu nanjo so meni in mojim sogovornikom zaživeli spomini.
Ekskurzijo smo izvedli neko soboto okrog martinovega leta 1983. Dan prej je v Loški dolini deževalo in bali smo se, da bo deževna tudi sobota, ampak nebo se je čez noč zjokalo in po jutranji megli je posijalo sonce.
Naša prva postaja je bila Kočevski rog. Največ pozornosti smo posvetili »Kraljici Roga«, ki stoji nedaleč od Rajhenavskega pragozda, jelki, ki je z višino 55 m in obsegom 500 cm ena najmogočnejših daleč naokoli. Gozdarji so jo opazili pravi čas, da je niso posekali in ji tako omogočili, da se je razvila do kraljevskih dimenzij.
Ogledali smo si tudi BAZO 20, na kateri je bilo od aprila 1943 do decembra 1944 bivališče političnega vodstva slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja, je edini na tako skriven način zgrajen in ohranjen sedež vodstva kakega odporniškega gibanja v Evropi in je pomemben spomenik slovenske državnosti.
Iz Kočevskega roga nas je pot vodila mimo Črmošnjic v Semič, ampak najprej je bilo treba priti iz gozda, pa voznik nikakor ni našel prave poti. Vrteli smo se okrog medvedjega mrhovišča, kar trikrat smo se znašli pred njim – medveda pa vseeno nismo videli. Žal. Danes mrhovišč ni več in medvedje prihajajo ob iskanju hrane vse bliže naselij.
V avtobusu je stekel pogovor o medvedih in med poslušanjem in pripovedovanjem anekdot o srečanju z medvedom, smo se kmalu znašli pred Osnovno šolo Semič. Sprejel nas je ravnatelj Blaž Kočevar. Presenetili so nas z belokranjsko gostoljubnostjo, sproščenostjo, nismo bili tega navajeni. Okusili smo njihove dobrote (belokranjska pogača, mošt). Pogača je bila dobra, mošt pa sladek in smo si ga privoščili, marsikomu se je zavrtelo v glavi. Sledil je strokovni del, po razredih smo se srečali z učitelji, glede na to, kaj je kdo poučeval in si izmenjali izkušnje. Pozno popoldne je sledilo prijateljsko srečanje na pikniku.
Pot smo nadaljevali v Metliko in poleg ogleda znamenitosti kraja je bil naš cilj trgovina tekstilne tovarne Beti. Ker je bil pretežni del kolektiva ženski, smo tu oblekle svoje domače s spodnjim perilom in pižamami.
Že doma smo se veselili nabiranja domačega kostanja, ki ga v dolini ni. Nekdo iz kolektiva OŠ Semič, morda je bil to Slavko učitelj športne vzgoje, nas je po nakupovanju odpeljal do pobočja poraslega s kostanji. Očitno smo bili vrhunec sezone s kostanji zamudili, ker smo nabrali kostanja le za vzorec, čeprav smo se trudili, da bi bila bera obilnejša.
Vodič nas je odpeljal do semiške lovske koče, ki je bila na vzpetini nad Semičem, od koder je bil lep razgled po vsej Beli krajini. Uživali smo ob pogledu nanjo in ob slikoviti predstavitvi domačinov. Pričakali so nas gostoljubni, dobro razpoloženi stanovski kolegi. Znali so ustvariti pravi žur, blestel je ravnatelj z organiziranostjo, gostoljubnostjo in sproščenostjo, ki je značilna za Belokranjce. Vse skupaj so popestrili z dobrimi šalami in z glasbo, nekdo med njimi je dobro igral na harmoniko. Bilo je vsega: dobrot na žaru, pečenega kostanja, raznovrstnega peciva in mladega vina. Pred kočo je gorel ogenj, posedli smo se okrog, pekli kostanj in peli. Zaradi mladega vina so marsikomu popustile zavore. Takrat so plesale kolo Lepa Anka kolo vodi celo kolegice, ki si drugače tega ne bi privoščile. Na igrišču poleg koče smo igrali nogomet (Stari trg proti Semiču). Med igro si je ena od gostiteljic raztrgala ob strani krilo, pa je to ni oviralo pri zabijanju golov.
Tudi lepo se enkrat konča. Razpoloženi in polni lepih vtisov smo se v poznih večernih urah odpravljali domov. Slovo je bilo težko. Najbolj zagreti so večkrat vstopili in izstopili, preden je avtobus speljal. Za popotnico smo dobili vrečo kostanja in flaškon mladega vina, ki smo ga okušali še na poti domov.
Vezi med šolama pa so ostale. Sodelovali sta tudi mladinski organizaciji obeh šol. Tako so bili bodoči mladinci naše šole sprejeti v mladinsko organizacijo v Semiču, njihovi pa pri nas. Tudi obisk so nam vrnili učitelji iz OŠ Semič. Trudili smo se, da se bomo vsaj delno oddolžili za njihovo gostoljubnost. Dobrodošlico smo jim pripravili na šoli, jim razkazali znamenitosti Loške doline in se od njih poslovili s piknikom na Babni Polici.
- Sedijo: Spomenka Gerl (Podgora), Zinka Lukovič (Stari trg), Jasna Lekan (Stari trg), Ivanka Rovan (Lož) in Pavla Lavrič (Lož).
- Za njimi stojijo: Tilka Klepac (Lož), Magda Truden (Iga vas), Ana Baraga (Kozarišče), Jožica Bajc (Lož), Marija Lipovec (Nova vas), Nada Mercina (Lož), neprepoznana in Tinca Sterle (Stari trg).
- Zadaj stojijo: Silva Šepec (Stari trg), Emil Mercina (Lož) in dva gostitelja.
- Sedijo: Marija Kocjančič (Markovec), Darja Mulec (Lož), ravnatelj Osnovne šole Semič Blaž Kočevar, Antoneta Ješelnik (Stari trg), Andreja Vošank (Cerknica) in Fani Ambrož (Lož).
- Za njimi so: Mira Mlakar (Iga vas), Iva Joželj (Cerknica), Ivanka Mlakar (Stari trg), gostiteljica in Frančiška Antončič (Podgora).
- Zadaj so: Bernarda Knavs (Stari trg), Irena Šfiligoj (Stari trg), Marija Cerkvenik (Markovec), učitelj OŠ Semič, Francka Seljak (Lož), neprepoznana, Irena Turk (Iga vas), Blažena Zigmund (Stari trg), dve gostiteljici in Matija Turk (Iga vas).
- Spredaj sedi Marja Kovačič,
- zadaj sta naš takratni ravnatelj Anton Zigmund in Jože Ambrož,
- ostalo pa so učiteljice OŠ Semič – gostiteljice.
Slovarček:
- žur: zabava
- flaškon: pletenka
Viri:
- Blažena in Anton Zigmund
- Irena Šfiligoj
- Bernarda Knavs
- Marija Cerkvenik
- Zinka Lukovič
- Mika in Janez Kocjančič
Kraj: Semič
Datum: jesen 1983
Avtor: neznan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 3. 11. 2023
Oblika: fotografija