Ravnatelj Marjan Tomšič leta 1958 v svojem kabinetu na OŠ Rakek.
Marjan Tomšič doma iz Notranjih Goric se je rodil 30. 1. 1930, umrl 23. 11. 2009. Izhajal je iz delavske družine. Oče je bil ubit med vojno kot aktivist OF. Po nižji srednji šoli, ki jo je končal takoj po vojni, se je vpisal na Pedagoško akademijo v Ljubljani, kjer je diplomiral. Po diplomi je poučeval na osnovni šoli. Leta 1954 se je vpisal na redni študij oddelka za likovno in tehnično vzgojo VPŠ v Ljubljani. Po dveh letih je diplomiral in odšel učit na nižjo gimnazijo. Leto kasneje 1957 je postal ravnatelj na OŠ Rakek, kjer je ostal 6 let. Poučeval je tudi matematiko, fiziko, tehnično vzgojo in likovno vzgojo (risanje). Leta 1963 je odšel v pedagoško službo na ZPPS Ljubljana – Vič, po ustanovitvi Zavoda SRS za šolstvo pa na OE Ljubljana. Leta 1969 je bil premeščen na sedež Zavoda SRS za šolstvo za vodjo predmetne skupine za tehnično vzgojo. V tem času je začel s študijem fizike na Fakulteti za industrijsko pedagogiko na Reki in študij uspešno zaključil. Absolviral je Fakulteto za strojništvo in tretjo stopnjo na Fakulteti za organizacijo dela v Kranju.
Svoje življenje je posvetil vzgoji in izobraževanju. Kot priznanega strokovnjaka so ga povabili na takratni zavod. Prevzel je področje tehnične vzgoje. Tu je sodeloval pri pripravi učnih načrtov, pri pripravi priročnika za tehnični pouk v osnovni šoli, obiskoval šole, vodil in organiziral seminarje. Napisal je tudi več učbenikov. Posebno skrb je posvetil prometni vzgoji in za to prejel več priznanj. Urejal je revijo »Oblika in tehnologija« namenjena tehnološkemu izobraževanju v osnovni šoli in »Prometna vzgoja« v predšolski vzgoji in osnovni šoli.
V intervjuju za revijo »Ogledalo« je o delu na Rakeku povedal naslednje (povzetek):
»Ravnateljeval sem na prijazni podeželski šoli z okoljem, ki je bilo vedno naklonjeno pobudam in spremembam v kraju in šoli. Bil sem nabit z energijo in godilo mi je, da sem lahko svoje ideje tudi uresničeval v šoli in izven nje. Šolo smo povezali z okoljem in zdelo se je, da hočejo vsi sodelovati pri nastajanju novega. To je bil čas, ko je učiteljev na vseh področjih primanjkovalo, posebej še za matematiko in fiziko. Tedaj sem na naravoslovni fakulteti študiral fiziko. Samo po sebi umevno se je zdelo, da poučevanje matematike in fizike v višjih razredih pripada meni.
To je bil čas razgibanega političnega in kulturniškega življenja. Neprevidnega novinca v kraju so hitro vpregli v različne funkcije, tudi mene. Kaj vse sem počel; bil sem: občinski odbornik, sodnik porotnik, predsednik kulturnega društva, pevovodja, režiser, scenarist, predavatelj, član različnih krajevnih in občinskih odborov … ‘ker si že pri delu’ pa še za zvezo v različnih okrajnih in republiških funkcijah.«
Za svoje delo na družbenopolitičnem področju kot društvih je prejel različna priznanja, bronasto in srebrno priznanje OF, plaketo organizacije za tehnično kulturo in druge.
Bil je tudi likovnik in karikaturist.
Poleg tega, da je likovno vzgojo poučeval, pa je dejal, da je gledano skozi osebne potrebe to imeniten konjiček z brezmejnimi razsežnostmi. Ukvarjal se je s knjižno opremo, scenografijo, grafiko in plastičnim oblikovanjem. Oblikoval je serijo reliefnih portretov naših literatov v naravni velikosti. Iz njih so graverji izdelali medalje in bralne značke.
Izredno rad je imel karikaturo. V intervjuju je dejal:
»Na sestankih, če so otrobovski, se pozornost nehote usmeri v raziskovanje okolice: kaj je tisto, kar nekoga razlikuje od drugih, kaj je specifično. Včasih je to jamica v licih, nosna linija, lega obrvi , oblika brade. Vsota koncentrat, potenciran, da karikaturo. To je neke vrste raziskovalno delo.
Poročil se je v času službovanja na OŠ Rakek s Stanko Lipovec iz Nove vasi, ki je tudi poučevala na šoli Rakek, stanovala pa je pri nas doma.
Poleg opravljanja ravnateljskih nalog je bil tudi moj učitelj in razrednik. Spominjam se ga kot izrednega predavatelja in korektnega pedagoga. Znal nam je predstaviti vsako snov na razumljiv način. Sam kot matematični tip nisem imel pri matematiki nikakršnih težav. Priznam, da sem bil sicer slab učenec, ki ni ljubil šole, med drugim tudi zaradi žal nekaterih posameznih »učiteljev in učiteljic«. V dokaz temu je preskok iz zadostnega učnega uspeha v osemletki, na doseženi prav dober uspeh v kasnejšem šolanju na poklicni avto mehanski šoli in ob delu na srednji strojni šoli. Pa tudi kasneje na univerzi nisem imel prevelikih težav.
Spominjam se zaskrbljenega obraza mame po prihodu z roditeljskega sestanka proti koncu šolskega leta, ko je prišla domov in dejala, da ji je ena od takratnih »tovarišic« dejala, da tudi v tovarni na Rakeku rabijo navadne delavce. Malo drugačno oceno je dal na koncu leta razrednik Marjan Tomšič, ki mi je predlagal, da mi lahko preskrbi, da grem za finomehanika, ker da sem sposoben več, kot kaže uspeh v spričevalu. Moja odločitev je bila jasna »Avtomehanik pa pika!«
Če pogledam vse skupaj z druge plati, pa je bila prva in druga izjava verjetno tista spodbuda za moje nadaljnje šolanje, ki je prinesla želeni uspeh.
Z učiteljem Tomšičem sva se srečala po mnogih letih na seminarju predsednikov občinskih svetov za preventivo in varnost v cestnem prometu. Tu je bil kot predstavnik zavoda za šolstvo. Takoj me je spoznal in hotel je vedeti vse od zaposlitve, šolanja in kako je na Rakeku. Ko sem mu dejal, da sem zaposlen na Občini Cerknica in ob delu obiskujem fakulteto, je med drugim dejal, da je vedel, da sem sposoben več, kot sem pokazal v osnovni šoli. Potem sva se srečala le še enkrat na seminarju o varnosti v cestnem prometu šolskih otrok.
Slovarček:
- absolviral: predelal, preštudiral
- absolvent: status študenta, ki je končal študij, vendar še ni opravil vseh izpitov ali pa izdelal diplomske naloge
Viri:
- Življenjepis (8. 5. 1979)
- Ogledalo, leto V. št. 6-7 (Obraz v ogledalu – Mag. Drago Novak)
Kraj: Rakek
Datum: 1958; 1957 – 1963
Avtor: neznan
Zbirka Gregor Tomšič
Skenirano: 16. 12. 2023
Oblika: fotografija