Po pouku so učenci prvega razreda obiskovali še verouk, ki je potekal v stari zakristiji ob farni cerkvi. Poučeval nas je farni župnik g. Makovec. Bil je strog možakar in nagajivim fantom, je kdaj pa kdaj zalučal velike ključe v glavo, če se niso pravočasno umirili.
Prvo obhajilo je običajno spomladi, meseca maja. Pri nas so se začele priprave že kmalu po novem letu. Ata je napisal pismo teti Mici v Ameriko, da potrebujemo lepo obleko za “našo prvorojenko Nadico”. In res, čez dober mesec je prispel na pošto paket. Vsi smo stali okoli mize, ko ga je ata odpiral. Kar zazijali smo, kako lepa je bila obleka. Vsa v čipkah in volančkih in še vlečka za na glavo je bila zraven. Potem je mama odšla v Ljubljano. Dokupila je še bele sandalčke, torbico, rokavičke in dve številki prevelike bele žabe. Prevelike zato, da sem jih lahko še dolgo nosila, dokler jih nisem prerastla.
Končno je prišla težko pričakovana nedelja, ko smo prvarčki prejeli prvo obhajilo. Nadeli so mi slovesno opravo. Mama me je lepo počesala. Na vrhu glave zvila lase v rolo in jih spela s “špangami”. Posadili so me na stol za mizo in ukazali: “Čisto pri miru bodi, da kaj ne strgaš. In pazi, kje hodiš, da se ne umažeš!” Sedela sem kot okamenel kip in čakala. Potem smo se nabasali v atovega fičkota in se odpeljali k Fari. Preden sem smela v cerkev, je mama še enkrat z robčkom obrisala moje sandalčke in me odpeljala k ostalim otrokom. Od tu naprej se ne spomnim ničesar več.
Ostali sta mi dve fotografiji. Skupinska in posamična.
Tako izgledam na povečavi z gornje fotografije.
Slovarček:
- španga: lasnica
Kraj: Fara
Datum: 1958
Avtor: neznan
Zbirka: Nada Lomovšek
Skenirano: 22. 5. 2024
Oblika: fotografija