Na fotografiji od leve: Natko, Jelica in Marjan.
Marjan, po rodu iz Biograda na Moru, kjer se je rodil Dalmatinki – mami Jelki in Slovencu – očetu Jožetu doma iz Strmce.
Marjanov oče Jože je izhajal iz napredne slovenske številčne družine Mrhar. Imel je še dva brata (Tone in Avguštin) in pet sester (Francka, Ančka, Pepca, Karolina, Micka). Dve sestri sta živeli na Rakeku. Frančiška se je poročila s Francem Mekina. Rodila sta se jima sinova Franc – Borut, ki je bil borec Rakovške čete in Andrej. Druga sestra Ančka je imela hčerko Tito in sina Marjota in se je poročila z Matijem Mekina.
Predvojne razmere so terjale svoj davek. Jožeta so Italijani mobilizirali v italijansko vojsko, v kateri je ostal do kapitulacije Italije. Po kapitulaciji se je priključil Prekomorski brigadi in z njo prišel v Zadar. Tu je spoznal bodočo ženo Jelko iz Biograda na Moru. Po vojni je bil zaposlen kot šofer na letališču v Zadru. Tja je vozil gorivo in pilote. Zanimiva je njegova sprememba priimka. Ker so njegov priimek njegovi sodelavci Hrvati težko izgovarjali, so ga vsi klicali namesto Mrhar, Merhar. Tako je v končni fazi tudi spremenil svoj priimek.
Poleg Marjana sta imela še sinova Natka in Joškota ter hčerko Jelico.
Natko, ki je živel za rokomet in je žal mlad umrl, je imel sina Sandija, ki ima sinove Natka, Matija, Tiziana in Tončija in hčerko Marijo.
Joško je bil zamenik ratnog zapovjednika otočkog bataljona.
Jelica: (por. Valčić) ima sinova Tončija in Josipa ter hčerko Davorko.
Natko in njegov brat Joško ter sin Sandi in vsi vnuki so priznani Hrvaški rokometaši. Joško in Jelica živita v Zadru. Rokometaš pa je tudi Marjanov sin Marin.
V začetku so živeli pri starih starših v Biogradu na Moru. Na čas otroštva ga spominja konjiček, ki so ga imeli stari starši.
Marjan na priljubljenem in ubogljivem konjičku.
Kasneje se je družina preselila v Zadar. Živeli so v hiši ob zadrski sfingi, (ena največjih sfing v Evropi), ki je bila neposredno ob Počitniškem domu GG Postojna. Kdo od gozdarjev se ne spominja te sindikalne socialistične navlake. Danes je vse drugače, saj imamo vendar hotele z vsem komfortom in visokimi cenami. Objekti tako zvanega družbenega standarda pa so lepo privatizirani.
V Zadru je Marjan dokončal šolo. Ker ni dobil ustrezne zaposlitve in kot izredno komunikativen je s pomočjo poznanstev iz Počitniškega doma, kamor je rad zahajal, dobil leta 1966 ponudbo za zaposlitev v Postojni na takratnem trgovskem podjetju Nanos. Mama ni bila preveč navdušena, oče pa ga je podpiral.
Leta 1966 po prihodu v Postojno je najprej živel pri sestrični na Belskem. Kasneje se je preselil v Postojno. Tu je spoznal svojo bodočo ženo (Vanjo Turk) s katero se je poročil in ima z njo dva otroka sina Oliverja in hčerko Mirjano.
Na Nanosu je postal komercialist – potnik za tekstil, kjer je delal cca 10 let. Sledila je zaposlitev v Tovarni nogavic Udarnik (Ulica Carice Milice 33) Zrenjanin ustanovljeno 1957. Poklic potnika mu je bil pisan na kožo.
Njegov nemirni duh, karakter in življenjska energija ter želja po morju mu ni dala miru. Vedno je bil v nenehnem gibanju. Tako se je po sporazumni ločitvi od žene preselil v Istro. Po odselitvi v Istro je opravljal komercialne posle s prodajo pijač za podjetja Istra Tuber in B-COOP Novigrad.
Tu je našel novo družico in se ponovno poročil. Z ženo (Radmila) imata dva otroka sina Marina in hčerko Marino.
Danes v zasluženem pokoju pozimi lovi lignje, spomladi nabira šparglje, čez leto pa gobe.
Če lahko rečemo, da je bila družina Merhar izredno športno usmerjena (rokomet), pa je bil Marjan vsestranski športnik. Njegova športna področja, v katerih je dosegal lepe rezultate, so bila nogomet, lokostrelstvo in balinanje.
Začetki kariere Marjana kot nogometnega vratarja.
Najine poti so se srečale pri nogometu (NK Rakek) in pa v politični šoli v Kopru, kamor je bil Marjan poslan s strani Nanosa mene pa je tja poslal GG Postojna. Delila sva si sobo.(1974/75). Tu me je Marjan naučil pečenja »giric« in kuhanja školjk. Večkrat je vstal na vse zgodaj zjutraj in še pred začetkom pouka odšel na obalo do ribičev, kjer je kupil sveže girice. Školjke pa sva hodila nabirat predvsem proti Debelemu rtiču. Danes zaščitene školjke »datlje«. Seveda pa ni šlo brez raznih prigod, kajti, ko si ponovno v šolskih klopeh, ti rojijo po glavi razne neumnosti. Tako smo ob novem letu trije sošolci stavili, da si do pusta ne bomo pobrili brad. Med njimi sem bil tudi sam. Stava zaboj piva. Prvi je obupal po enem tednu, druga dva sva vztrajala do pusta. Drugi sošolec se je po pustu obril. Sam pa sem ugotovil ugodnost, če se ne briješ in še danes imam brado.
Viri:
- Marjan Merhar
- Andrej Mekina
- Jože Telič
- Zadarski list
Kraj: Biograd na Moru, Postojna, Rakek
Datum: 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Marjan Merhar
Skenirano: 18. 4. 2024
Oblika: 3 fotografije