1940 Velike Bloke – Malizjev Lojz s kolesom

 Kolesa so se pri nas v večjem številu pojavila okoli leta 1930. Visoka cena, med 800 in 1500 takratnih dinarjev in dolga gospodarska kriza sta mnogim onemogočila nakup. Z izgradnjo vojašnic v Velikih Blokah pa so bloški fantje z zaslužkom do 2 din na uro po kakšnem letu dela le napraskali toliko, da so si v Ljubljani kupili novo ali rabljeno kolo. Lojz, takrat še ne 20 let star, je na sliki z rabljenim moškim kolesom. Zaslužil ga je z delom pri tesarjih in zidarjih.

Kolesa so bila takrat dragocenost in predmet kar pogostih tatvin. Mojemu očetu je bilo ukradeno novo kolo, ki si ga je kupil kmalu po odprtju svoje krojaške delavnice leta 1934, stalo je 1500 din in ga niso nikoli našli. Zato smo imeli kolesa doma vedno spravljena v veži, pri drugih hišah pa celo v kmečki hiši, da je bilo stalno na očeh.

Učenje vožnje s kolesom je bil poseben problem. Danes se tega naučijo že majhni otroci, takoj ko shodijo, saj so na voljo priročni t. im. poganjavčki s katerimi se hitro navadijo lovljenja ravnotežja. Ko sem to reč prvič videl, se nisem takoj spomnil, kako se temu kolescu reče, pa sem mamici pohvalil nadobudnega kolesarja: “Vašemu fantičku gre pa prav lepo s tem porivalčkom!” Me je kar ekspres popravila: “Poganjavčkooom!!” Od takrat sem si zapomnil.

V mojih otroških letih smo se vožnje učili na normalnih moških kolesih. Za sedenje na zicu smo bili premajhni, pri vožnji nad štango pa so bili udarci obnjo lahko zelo boleči. Jaz sem bil bolj majhne sorte in sem se moral zato najprej naučiti vožnje pod štango, kar je bilo še posebej zahtevno. A vendar sem nekako zmogel. Matevžev stric Jože mi je zato enkrat dal svoje staro kolo in me poslal nekaj na hitro iskat v trgovino, ki je bila takrat pri Malizjevem Lojzu. Bil sem bos, kolo pa brez opore na pedalu, le špičasta os je gledala iz njega. V Janezonovem klancu mi je noga pod štango spodletele iz tiste špice in grdo sem padel na pošodrano cesto. Z razbitim nosom, koleni in palci na nogah sem se obrnil nazaj in stricu kar iz veže zakričal: ” Nimajo!” in tekel domov lizat rane.

Mnogi, posebej starejši možje, ki so še služili cesarja, se novotarije nikoli niso naučili voziti. Velikokrat so bili zato predmet zbijanja šal. V Lipetovo gostilno je prišel gost in kot ponavadi vprašal:” Kaj je kaj novega?” Tonovč se je hitro znašel:” Kaj ne veš? Ujcov Janez in Srnelov Anton sta se zaletela s kolesi na mostu! Janez je podil proti Radleku, Anton pa je od Lipeta drvel proti domu. Zdaj pa doma ležita razbita, feltne pa vse zvite v skednju.” Gost je novico kupil za suho zlato, saj ni vedel, da se moj stric Janez in njegov bratranec Anton nikoli nista navadila voziti s kolesom in sta vse, kar je bilo potrebno, opravila peš.

Lojz je bi vsa leta, poleg vestnega dela v zadrugi, tudi gasilec in blagajnik pri PGD Velike Bloke. Nekoč nas je poleti na zaraščenih senožetih v Berinjeku neznan požigalec spravil v velike težave. Komaj smo pogasili na enem koncu, pa je ogenj zagorel na drugem. Kdor je kdaj gasil v vročem poletju v naravi ve, kakšne muke so to. Na koncu smo le uspeli in sedli k počitku. Fantje so si hoteli ob tem privoščiti še kakšen dim. Takrat je sicer pregovorno miren in preudaren Lojz vzrojil: ” Dete vam je…m!! Kam zdaj po vsem tem s temi čiki!!” Fantje so cigarete hitro pospravili, vzklik “Kam pa ti s tem čikom!” pa je še vedno živ tudi med mladimi bloškimi gasilci.

Lojzovo kolo ni imelo luči, zvonca in strehe nad ketno. Imelo pa je velik prgomin, kjer so bile spravljene flike, gumlezenga, šmirgel, ključ in klipsne za hlače. Tudi pumpe ni videti. Zadnje kolo je imelo torpedo, prvo pa zasilno zavoro, ki je ob pritisku na ročico drgnila ob montel prvega kolesa. Nespretnega kolesarja je ta zavora lahko hitro skipala čez bilanco.

Lojz si je po vojni kupil moped Tomos Colibri T12 in z njim prevozil poleti in pozimi vse Bloke, bližnjo in daljno okolico, ko je za bloško in nato cerkniško zadrugo odkupoval živino. Avtomobila ni vozil nikoli.