Mamini starši so živeli v sosednji hiši. Vmes je bila samo vaška pot, ki smo ji rekli gasa. Naše kuhinjsko okno je »gledalo« direktno v kuhinjo stare mame. Pozneje bom napisala, zakaj je bilo posebno.
Stari ata Anton (roj: Hribar) se je rodil v tej isti hiši. Bili so številna družina, ki je družinska kmetija ni mogla preživeti. Nekaj deklet se je omožilo v druge vasi na Blokah. Fantje so odšli s trebuhom za kruhom, le Anton je ostal doma in prevzel kmetijo. V letu 1927 se je poročil z Bafonovo Ano (roj: Ivančič) s Hudega Vrha. Rodili so se jima trije otroci. Najstarejša je bila moja mama Milka, naslednja je bila Anica, ki je umrla za jetiko, stara komaj dve leti. Tretji otrok je bil moj stric Anton.
Staro mamo smo klicali Nana. Ko pomislim nanjo, se mi vedno poraja podoba nasmejane in vesele ženske. Čeprav je bilo na kmetiji veliko umazanega dela, se nje spomnim kot urejene in čiste ženske. Veliko je dala na svojo zunanjost. Njeni predpasniki niso bili nikoli umazani. Vedno čisti, zlikani in z volančki naokoli. V času mojega otroštva je bila že sivolasa. Ampak vedno s trajno in lepimi »velni« na glavi.
Bila je dobra kuharica, vedno je kaj pekla in me, njene štiri vnukinje, smo bile redne »gostje« na njenih pojedinah. Tu pa nastopi tisto okno, ki je »gledalo« v njeno kuhinjo. Ni se nam dalo tekati okoli vogala naše hiše do njenih vrat. Enostavno smo odprle okno, potisnile »štokrle« ob zid in skakale skozi okno. Najbolj so se mi vtisnili v spomin njeni ajdovi žganci, zabeljeni z ocvirki. Saj ne, da jih naša mama ni skuhala! Ampak, sosedova trava je vedno bolj zelena. Ko je skuhala skutine štruklje, zabeljene z drobtinicami, prepraženimi na domačem putru, je samo poklicala in že smo rinile »štokrle« h oknu in skakale na drugo stran.
Bila je kar podjetna ženska in je po okoliških gmajnah nabirala brinove jagode, ki jih je stari ata skuhal v odličen brinovec in ga prodajal po okolici. Včasih me je vzela s seboj, da sem ji malo pomagala pri nabiranju.
Stari ata Anton je bil visok in postaven možakar. Do pozne starosti je imel bujne goste lase, počesane nazaj. Pozimi je nosil »kamižolo« in kučmo »polhovko«. Na videz je bil strog, a v resnici dobričina, ki nas je razvajal s kakšnimi malisnicami, ki jih je nosil v žepih svoje »kamižole«.
Ko sem bila stara šest ali sedem let, tam nekje v letu 1958, sta me vzela s seboj na »božjo pot« na Trsat. Kakšno doživetje je to bilo! Ne spominjam se več, kdo nas je peljal na železniško postajo na Rakeku. Ampak, peljati se s »cugom« proti Reki je bilo približno tako, kot bi se danes peljala z raketo proti Luni. Na koncu poti smo se usedli na teraso nekega lokala, dobila sem kepico sladoleda in kozarec malinovca. Kakšno razkošje! Prespali smo v meščanski hiši, polni slik in tepihov. Najbolj se spominjam »lustra«, ki je visel na hodniku. Kaj takega še dolgo nisem več videla.
Zjutraj smo odšli proti baziliki Trsatske Matere božje. Spominjam se, da je do nje vodilo neskončno število stopnic, ki so bile zame, majhno punčko, skoraj kot pot v nebo. Ne spomnim se več, kako dolgo smo hodili po njih. Preden sem oddala ta zapis, sem preverila, koliko je dejansko teh t. i. Trsatskih stopnic. Neverjetnih 539 in predstavljajo najkrajšo pot iz središča Reke do vrha Trsata. Se pa spomnim, da smo šli v cerkvi večkrat po kolenih okoli oltarja. Morda sta pa ona dva kriva, da me vedno vleče pogledat za »tisto zadnje obzorje« in kaj se še skriva tam. In vsa leta vandram naokoli in poskušam potešiti tisto otroško željo, videti kaj je še tam.
Leta 1977 smo v gostilni Miklavčič v Velikih Blokah praznovali njuno obletnico zlate poroke. Kmalu po tem je stara mama Nana zbolela. Rak je bil neizprosen. Bilo je avgusta, ko sem odhajala na dopust v Dalmacijo. Še zadnjikrat sem se šla poslovit od nje. Bila je neprepoznavna. Njeno izmučeno telo je bilo samo še bleda senca nekoč vitalne, nasmejane in živahne stare mame Nane. Včasih mi je bilo žal, da sem jo šla pogledat, ker mi ta podoba ostaja v spominu namesto tiste, ki sem jo poznala celo življenje.
Stari ata Anton je po njeni smrti živel še osem let. Se večinoma sam »rihtal« in dočakal pozno starost.
Slovarček:
- velni: kodri
- štokrle: kuhinjski stol brez naslonjala
- cug: vlak
- volančki: naborki
- kamižola: površnik
- tepih: preproga
- luster: lestenec
Kraj: Benete, Velike Bloke
Datum: 1927, 1977
Avtor: neznan
Zbirka: Nada Lomovšek
Skenirano: 22. 5. 2024, 24. 8. 2024
Oblika: 4 fotografije