Slike so iz starega nemškega kataloga. Moja mama je imela šivalni stroj Bagat za peš šivanje. Kupila si ga je v šestdesetih letih za 3.500 din – celo Brestovo plačo. Na njem je bilo težko šivat, ker ga je bilo treba poganjati z nogo. Dokler nisi dobil pravega grifa, se je zatikalo in kravžljajo živce. Leta 1985 sem si kupila svoj električni stroj Bagat Ruža step. Trideset let je šival k švicarska ura. Potem se je pa naveličal. Verjetno je bil tudi že malo zmatran, ker je res naredil veliko kilometrov. Ker brez mašine (kot je pogovorni izraz za šivalni stroj) ne morem živeti, sem si v Hoferju kupila eno za 99 evrov. Vredna je pa glih toliko. Če sploh. Večinoma je iz plastike. Debelejše blago komaj vleče in ji moram pomagat. Šivi so potem čudni in niso enako dolgi. Že dolgo razmišljam, da bi dala staro mašino v popravilo. Sam kje je majstr, ki to še zna?
Katalog je prinesel stric iz Nemčije konec šestdesetih ali v začetku sedemdesetih let, kjer je bil na začasnem delu. Tu je zamenjal kar nekaj služb. Nobena mu ni bila pogodu, ker je bil invalid. Imel je dve levi roki. V Nemčiji je pa kanalizacijo čistil in smeti pobiral. Verjetno je katalog našel na smetišču kot še marsikaj drugega. Zakaj ga je k nam prinesel, ne vem. Morda zato, da bomo videli, česa vse nimamo. Resnici na ljubo – tudi on in njegovi doma niso imeli, ker je bil preveč ohern. Pri pouku predmeta spoznavanje narave in družbe smo v zvezke lepili sličice stvari, o katerih smo se učili. To je bilo edinkrat, da je katalog prišel prav. Pa zdaj za stare slike. Kakšnih dvajset let kasneje, morda prej, se je tudi pri nas pojavila kataloška prodaja. Bakker je prodajal rožce in okrasna drevesa. Nič od tistega, kar me je mama naterala kupiti, ni rastlo. Fotografa so imeli pa odličnega. Za obleke pa sta bila najprej Quelle, kasneje pa še Neckermann. Dan je bil lepši, če me je na mizi čakal katalog, ko sem prišla iz službe. Med kosilom sem ga listala. Večinoma so bile v njem cunje in obutev, pred prazniki pa božično-novoletni kič. In smo veselo naročali. Saj nič od tistega nismo rabili, nismo bili niti nagi niti bosi, šare je pa še danes, potem ko smo dva kontejnerja na deponijo odpeljali, več kot preveč. Sedaj tudi katalogov ni več, No, vsaj jaz ne vem zanje. Sicer pa ni potrebe. Prek spleta si lahko naročiš vse, tudi ženo.
Še več šivalnih strojev, tudi rdeč.
Tak beštek je dobila moja sestrična za poročno darilo, ker so bili oče, tašča in tast zaposleni v Nemčiji. Bil je v veliki, z žametom obloženi škatli. Vsega po dvanajst kosov: 12 žlic, 12 vilic itd. in še nekaj drugih pripomočkov, za katere še danes ne vem, čemu služijo. Pribor je pokazala vsakemu posebej in to večkrat in nikoli pozabila povedati, da je Solingen in da je tisto rumeno pravo zlato. Ja, ja, pol pa svizec zavije čokolado. Jedli so pa z aluminijastim priborom, ki je ostal po stari mami. Če mi gre kaj na živce, mi gre pa hoštapleraj. Saj smo bili tudi ostali žleht. Če je bila kakšna stvar res dobra, smo rekli da je »zer solingen« (sehr solingen – zelo solingen).
Na sliki je magnetofon, telefon, ki ga znamo uporabljati le še penziči, en kasetofon, nekaj gramofonov in pripomočki, ki spadajo zraven. Tudi v službi smo imeli magnetofon. Nekoč (kakšnih 30 let nazaj) se je naš ekonom, ki je bil tudi delegat v delavskem svetu spomnil, da bo z magnetofonom snemal sejo delavskega sveta, da se ne bo tajnica preveč matrala s pisanjem zapisnika. Čeprav je znala stenografirati. Bilo je strašno imenitno. Vsi smo pazili, da smo govorili naglas, čimbolj razločno in ne eden čez drugega. Po končani seji je direktor naročil ekonomu, naj prinese posnetek, da bo slišal, kaj smo se zmenili. Nič ni bilo, ker je bil očitno magnetofon pokvarjen. Ja, naš ekonom se ni učil pri UDBI.
V sedemdesetih letih so imeli vsi gramofone in kasetofone. Jaz pa radio z gramofonom, ki je bil v kuhinji. Ker je ata poslušal radio, mami pa je šlo vse na živce razen glasbe po željah, sem gramofon le redko poslušala. Pri naši hiši je bila mama minister za finance. Če ona ni odobrila nakupa, kar v prevodu pomeni, da ni dala denarja, si lahko tudi bos hodil, če se ji je zdelo, da so stari čevlji še dobri. Lej, če te pa tiščijo – je imela Pepelkina mačeha rešitve. Prosila sem jo, naj mi kupi kasetar, glede na to, da so nekateri imeli že prve glasbene stolpe. Ni se dala prepričati. Bila je trmasta k o…., no, trmasta. Jaz pa še bolj, saj sem trmo podedovala z obeh strani. Pa sem najedala. Končno se me je usmilila in že omenjenemu stricu naročila, naj mi prinese en kasetofon, ker naj bi bili v Nemčiji baje cenejši. Ko so prišli za novoletne praznike na obisk, ga je res prinesel. Ko sem ga zagledala, mi je ksiht padel ne le na kolena, temveč do tal. Prepričana sem tako gotovo kot ima dan 24 ur, da ga je pobral na odpadu, saj je bil ves popraskan. Znamke Poppy. Kakšna znamka neki je to?! Niti električnega kabla ni imel. Baterije je pa žrl hitreje, kot jih je tovarna Zmaj uspela izdelovati. Mama ga je plačala kot novega. Prasc! Marsikaj pozabim, tudi po kaj se od šporgeta odpravim v hladilnik. Nikoli pa ne pozabim, če mi je kdo naredil kaj slabega ali dobrega. In ta kasetofon sem mu res zamerila. Ne zato, ker je bil en drek vreden, temveč zato, ker je mamo tako okrog prinesel. Zaslužil je pa trikrat toliko kot ona, čeprav je drek pucal.
Slovarček
- grif: prijem
- ohern: skop
- hohštapleraj: domišljavost
- Solingen: mesto v severnem Porenju v Nemčiji, ki ga imenujejo »mesto rezil«, saj že dolgo slovi po izdelavi finih mečev, nožev, škarij in britvic znanih podjetij.
Kraj: Rakek, Fulda (Nemčija)
Datum: 1975
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 19. 8. 2024
Oblika: katalog