Fotografij medvedov iz naših krajev je veliko, fotografije raka pa nismo našli. Tudi v arhivu stareslike med 40.000 fotografijami ni nobene. Pa naj bo namesto nje ta risba, ki smo jo sneli z zastonjske spletne strani.
Konec avgusta in začetek septembra je bil nekoč čas za kopanje krompirja. Mulci smo to pričakovali bolj s slabo voljo, in če je vreme še dopuščalo, smo te zadnje dni počitnic poizkušali izkoristiti za zadnje dni kopanja v potoku Obrh. Mularija iz vasi ob potoku je imela vsaka svoj del, kjer so se kopali. Ložanje smo najraje hodili v Podcerkev.
Kriterij za izbiro kopališča ni bil samo v dolžini poti do potoka. Pomembno je bilo tudi in predvsem, kje je bila voda dovolj globoka, dovolj topla in dostopna, ampak tudi v kakšnih odnosih smo bili z mularijo, ki si je pravico do kopanja tam lastila. Na primer v Olarijo nismo hodili nikoli, ker so ji tisti kraj lastili Starotržanje, pa voda je bila tam veliko bolj mrzla. Sodel je bil Viševski in na drugi strani. Široki breg, pa še bolj daleč kot Pocrkavska Bistrica.
Za nekatere pa je bilo najbolj pomembno, v katerem kraju je bil lov rakov najboljši in kolikor toliko varen pred čuvajem Almajarjem. No, popolnoma varnega kraja ni bilo, saj je od vseh Obrh najbolj poznal on. Vseeno, noben mulc ni domov potem prišel lačen. Na žerjavici pečenih rakov je bilo vedno dovolj.
Avgusta smo se pri lovu še posebno potrudili, saj je bil to zadnji mesec brez črke R v imenu in takrat je veljalo pravilo, da so raki dobri v mesecih brez črke R, ker menda takrat ni mehkužcev. To so tisti raki, ki so pravkar odvrgli stari oklep, novi pa še ni postal trd. Vsakega ujetega raka smo najprej pogledali, kaj je na spodnji strani repa. Če so bila tam jajčka ali mali rakci, je to pomenilo, da je samica in take smo obvezno izpustili. Zavedali smo se, da brez njihovega naraščaja rakov naslednje leto ne bo.
Ulova so bili seveda deležni tudi tisti, ki so skrbeli za ogenj in stražili, če bi se kje prikazal Almajer. Znal pa je priti tudi zelo potiho in neopazno in takrat si kar naenkrat zaslišal njegov glas: “Proklet mulc, te poznam, le glej kaj bo, ko te bom dobil”. V takih primerih se je nekaj rakov težje neslo domov, saj je poznal tudi naše skrivne poti in tisti “prklet mulc” je takrat šel domov brez rakov.
>Sedaj že dolgo Almajerja ni več, pa tudi “prokletih mulcov”, ki bi znali rake loviti ne. Ampak tudi rakov ni več ne vem koliko. Almajer je umrl (naj počiva v miru), prokleti mulci smo zrastli, rake pa je skoraj v celoti pobrala nekakšna kuga in umazana voda, pa menda podnebne spremembe tudi.
Prispevek je napisal: Franc Zabukovec – Bunkar.
Kraj: Stari trg
Datum: sredina šestdesetih let
Avtor: neznan
Zbirka: Picryl.com
Skenirano: —
Oblika: spletna stran