Fotografija neznanega avtorja iz leta 1961, posneta v Preševu*, prikazuje slovenske brigadirje pri gradnji južnega odseka Avtoceste bratstva in enotnosti, ki je povezovala kraje takratnih jugoslovanskih republik od Triglava do Gevgelije. Bila je simbol vsega najboljšega v Jugoslaviji in gradilo jo je več let tisoče mladih Jugoslovanov.
Fantje in dekle na sliki imajo v rokah lopate, oblečeni pa so v hlače brigadirskih delovnih oblek, ki so jih hkrati s čevlji, britvicami, milom in morda še čim dobili ob prihodu. Poleg so spadale tudi kape, ki jih imajo pokrite nekateri na sliki, za zgornji del te uniforme pa je bilo tistega dne očitno prevroče.
V tej brigadi je bilo sedem ali osem mladincev iz Loške doline: poleg Ivana Zabukovca, ki je v karirasti srajci šesti od leve, še Jože Žnidaršič, ki je mogoče drugi z leve na tej sliki, dalje Franjo Miklič, Vinko Zabukovec in Tone Obreza, ki je bil v štabu, za dva ali tri se je pozabilo, kdo so bili. Dekle na sliki je Branka Jesih iz Zagorja.
Tiste čase jugoslovanska mladina še ni potovala z avionom na Sejšele niti z nahrbtnikom na avtostop po Evropi, tudi študijskih izmenjav še ni bilo, pač pa z vlakom na delovišča mladinskih delovnih brigad po vsej državi.
Ivan Zabukovec, Mohorjev, se je leta 1961, ko je imel sedemnajst let, kot vajenec odločil za dva meseca ali celo več dela v brigadi. Takrat je po tri mesece na leto hodil v šolo, ostalo pa je delal v orodjarni Kovinoplastike in dobival skromno vajeniško nagrado. Nekega dne je vajence poklical k sebi vodja orodjarne Vinko Martinčič in jim razložil, kako je z udeležbo v brigadi: kdor se bo odločil zanjo, se bo štelo, kot da dela v tovarni, kar pomeni, da bo dobil tudi običajno nagrado in imel vse pravice, kot mu sicer pripadajo, počakalo ga bo tudi delovno mesto … Pač pa bodo z udeležbo v brigadi porabili ves vajeniški dopust, ki niti ni bil kratek. Ne vem, ali je enako veljalo tudi drugod, vsekakor pa brigadirsko delo ni bilo plačano.
Tako so torej tudi prej našteti fantje iz Loške doline postali člani 12. ljubljanske mladinske delovne brigade Maksa Perca**, ki je štela 130 mladink in mladincev. Že na zboru brigade v Ljubljani so organizatorji ugotovili, da je prišlo trideset brigadirjev preveč. Zadrega. Pojasnili so jim situacijo in vprašali zbrane, ali bi šel kdo domov. Seveda se nobeden ni javil in tako so vsi odpotovali v Preševo.
Na vsaki postaji so pojoče brigadirje pozdravljale množice radovednežev in simpatizerjev, vihrale so zastave in donele delovne in borbene pesmi. O brigadah so poročali časopisi in radio, povsod pa so jih navdušeno sprejemali, saj so prinašale nekaj dobrega – delo za skupnost, pa tudi mladostni zanos in svež veter iz drugih krajev. Potovanje brigadirjev na sliki je iz Ljubljane v Preševo trajalo dva dni. Na vlak so jim vsake toliko prinesli tudi obroke hrane.
V Preševu zaradi večjega števila došlih brigadirjev ni bilo nobenega problema. V po vojaško opremljeni baraki z vrstami dvonadstropnih železnih pogradov so tolikim dodali še tretje nadstropje, da so dobili ležišča za tistih nadštevilnih trideset ljudi in zadeva je bila rešena. Mimogrede: samo leto pozneje je bil posnet znameniti film z brigadirsko tematiko Prekobrojna – (Nadštevilna) z Mileno Dravić in Ljubišo Samardžićem … se ga spomnite?
Ivan Zabukovec ima še danes samo najlepše spomine na brigadirski čas, tako kot njegova sorodnica, zdaj stara 92 let, ki se prav tako rada spominja svoje udeležbe pri gradnji proge Šamac – Sarajevo leta 1948, ko je postala udarnica, kar med množico mladih zagnanih rok nikoli ni bila šala.
V velikem naselju barak blizu meje Srbije, Makedonije in AP Kosovo, je bilo med 450 brigadirji le petnajst deklet, ki jim je prav tako kot fantom vladal vojaški red. Delali so več kot osem ur na dan. Po zajtrku ob 5. uri so delali do kosila, potem je bil počitek, po njem so šli nazaj na progo do večerje. Kot težki fizični delavci so med glavnimi obroki na progo dobili tudi malico, vsaj kakšno jabolko in kos kruha. Prosti so bili šele po razmeroma zgodnji večerji okoli 18. ure, čeprav se je zaradi nujnosti določenih del zgodilo tudi tako, da so se v tabor vrnili šele v temi.
Nameščeni so bili kot rečeno po velikih barakah, jedli pa so v skupni jedilnici, v kateri so dobivali dovolj dobre hrane. V taboru so imeli lepo urejene kopalnice z umivalniki, tuši in stranišči, ambulanto z nekaj posteljami, oder, kjer so se pogosto odvijali dramski, glasbeni, pevski in recitatorski dogodki in vrteli filmi, igrali pa so tudi kar tam sestavljeni ansambli. Zelo verjetno je v enem od njih igral tudi kitarist Tone Obreza iz Iga vasi … Ni pa bilo nikakršne politične nastave.
Kdor je želel, se je je lahko v brigadi tudi izobraževal in opravil kak izpit, ki je seveda veljal tudi po odhodu domov – na primer za kinooperaterja, ki ga je Ivan Zabukovec sicer imel že od prej, pa za vožnjo traktorja in podobno … Ali pa so se udeleževali športnih aktivnosti, zlasti ekipnih iger z žogo, kot sta nogomet in odbojka, igrali so tudi šah in imeli foto krožek. Brigadirjev k sicer napornemu in intenzivnemu delu ni bilo treba priganjati, saj je vsak sam sebe priganjal in tekmoval z drugimi, tudi v želji, da bi morda postal udarnik, kar je bila veliko priznanje, prineslo pa je tudi kakšno ugodnost. (Na primer nakup kart za kino preko vrste …) Prav tako so med seboj tekmovale brigade. Rezultate in udarniške dosežke so javno razglasili in slovesno podelili priznanja.
Brigadirji so dobili tudi karte za vlak do Skopja – lahko so šli v kino ali na izlet, a le v nedeljo, ki je bila edini dela prosti dan … Morda je takrat še koga drugega prevzel nemški film Džez, ljubezen in pesem, ki se ga Mohorjev Ivan še vedno z veseljem spominja … Po naključju pa je tako imel možnost obiskati Skopje pred katastrofalnim potresom, ko je bilo še najbolj podobno veliki vasi in tudi po potresu leta 1963, ko je kot vojak vozil elemente za montažne hiše in gledal, kako na ruševinah počasi raste moderno mesto.
Mladinske delovne brigade so bile organizirane vse od konca vojne z manjšim upadom v 70-tih pa do konca 80-tih let. Da bi obnovili razrušeno deželo, da bi prispevali koristen delež k njenemu napredku, da bi krepili bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov, ki so kljub različni zgodovini, veram in kulturam bivali v eni državi; da bi spoznavali svojo domovino in njene ljudi, se učili drug od drugega, se izobraževali, razvijali športnega duha, se med seboj podpirali, spoštovali, gojili socialistične vrednote, kot so delo, tovarištvo, solidarnost, negovali pripadnost skupni državi – nekako take smotre so imeli organizatorji mladinskih delovnih brigad skozi njihovo zgodovino …
Na tej sliki je Ivan Zabukovec s kolegom. V ozadju na visokem drogu visi zastava. Najbrž je bila nedelja, ko pa je Ivanov kolega neverjetno svečano oblečen: kravato ima in svetlo srajco! Tudi delovna bluza z našitkom na rokavu je videti nenavadno snažna in zlikana – hlače pa niti ne …
Postati brigadir je bila častna odločitev, ki je, če se nisi ravno osramotil, prinašala tudi ugled in samozavest. Mnogi so tudi po vrnitvi domov s ponosom nosili brigadirske bluze ali kape, mi mlajši pa smo jih kar naprej spraševali: “Pa kje si dobil to kapo? Od kod si tole prinesel? Kje si se tega naučil …” in odgovor je bil vedno enak: “V brigadi!” Še večkrat pa so kar sami opisovali tamkajšnje dogodke in doživljaje, se spominjali prijateljev in tako prenašali zanimanje za delo v brigadah na mlajše. V brigadi sklenjena prijateljstva so pogosto trajala desetletja.
Bivanjski in delovni pogoji prvih brigadirjev po vojni so bili milo rečeno špartanski, vendar so se vztrajno izboljševali in na koncu naredili brigade skorajda nekakšna delovna letovanja, večinoma tudi ne več na nasprotnem koncu države, pač pa v svoji republiki … (Delovna obleka ene zadnjih brigad v Loški dolini je na primer vključevala tudi prestižno ukrojeno laneno srajco tovarne Mik Velenje …)
*Preševo je kraj na jugu Srbije, v okraju Pčinj, s 13.000 prebivalci. Leži tik ob meji s Kosovom, na nadmorski višini 513 m, z večinskim albanskim prebivalstvom. Gospodarstvo zaznamujejo predvsem proizvodnja in trgovina, kmetijstvo, gozdarstvo in lov.
**Miroslav Perc (ilegalno ime Maks), absolvent gradbeništva, član KPJ od 1934, aktivist OF, načelnik VOS za Primorsko in Ozne 9. korpusa, narodni heroj, * 2. februar 1912, Ljubljana, † 1. april 1945
Slovarček:
- nastava (sr-h): pouk, vzgoja
- MDB: mladinska delovna brigada
- AP: avtonomna pokrajina
- Džez, ljubezen in pesem: zahodnonemški glasbeni film z izvirnim naslovom Wenn die Conny mit dem Peter, v katerem sta blestela Conny Froboess in Peter Kraus. Iz filma je izšel tudi takratni hit Teenager-Melodie.
Viri:
- Ivan Zabukovec, Stari trg, avgust 2024, ustno
- Wikipedija
Kraj: Preševo
Datum: 1961
Avtor: ni znan
Zbirka: Ivan Zabukovec
Skenirano: 2. 8. 2024
Oblika: fotografija