Hudourniki vojne vihre so se polegli. Stare, uhojene poti so bile zasute, nove so se urezovale na hitro, v živo in počez. Tako je prvi povojni čas opisal Janez Praprotnik, učitelj in nekaj časa ravnatelj OŠ v Novi vasi.
Tako je bilo tudi z zaukazano industrializacijo. V razrušeni državi so bile potrebe na vseh koncih in krajih. Možnosti so bile omejene, volja pa neizmerna. V Sloveniji je bila eden največjih simbolov novih časov gradnja tovarne Litostroj, ki se je pričela poleti 1946. Gradnjo tovarne je prevzelo novo ustanovljeno gradbeno podjetje Gradis, na gradbišču pa so delali tudi številni udarniki, dijaki in študentje, nemški vojni ujetniki, pa tudi zaporniki. Leta 1947 je tovarna pričela z delom in poimenovali so jo ” Titovi zavodi Litostroj “. Že z imenom so pokazali njen veliki zvezni pomen v industrializaciji države. Važno vlogo je pri tem imel partizanski poveljnik, politik Franc Leskovšek – Luka, ki je bil tako kot Tito po poklicu izučen kovinarski delavec, v času izgradnje Litostroja pa zvezni minister za težko industrijo in strojegradnjo. Tako je bil tesno povezan s Titom in z obnovo in izgradnjo slovenske industrije.
Osnove za izgradnjo Litostroja pa so vendar v Ljubljani že obstajale. Najstarejša ljubljanska livarna je bila zvonarna Samassa, ki je zvonove ulivala že l. 1688! Dejavnost je rodbina Samassa v svoji livarni zelo razširila ob gradnji Južne železnice in pred prvo svetovno vojno že izdelovala poleg drugega tudi črpalke in ladijsko opremo.
Drugi pomemben temelj so predstavljala podjetja švedskega gradbenika in industrialca Toennisa, ki je v Ljubljano prišel zaradi poslovnih priložnosti ob gradnji Južne železnice sredi 19. stoletja. Poleg velikih gradbenih del, s katerimi se je ukvarjal, je ustanovil tudi pomembne Strojne tovarne in livarne.
Tretji temelj je za Litostroj predstavljala firma Kastelic & Žabkar, ki je konec 19. stoletja v Ljubljani že izdelovala razne stroje, mostove in tudi že vodne turbine.
Vse te tri temelje prihodnje ljubljanske industrije je po koncu 1. svetovne vojne odkupila nova Jadranska banka in ustanovila Delniško družbo Strojne tovarne in livarne Ljubljana.
Po koncu druge svetovne vojne je padla politična odločitev, da se na teh osnovah zgradi industrijski simbol novih časov – Titove zavode Litostroj.
To so bila leta, ko je bila nova Jugoslavija tesno povezana z zmagovito Sovjetsko zvezo. Od tam je prišlo tudi udarništvo – častna naloga delavcev in kmetov pri obnovi in izgradnji države. Izgradnji Litostroja so se v velikem številu pridružili tudi mladi udarniki z Bloške planote. Udarniško delo je trajalo včasih tudi po več mesecev ne glede na poletne potrebe doma na kmetijah, kjer je po vojni še kako primanjkovalo pridnih rok. Krajevni ljudski odbori so sestavili spiske, raznesli obvestila, pa skromne kovčke z obleko v roke, zastava na čelo, pesem, pa se je šlo peš v povorki proti Rakeku. Udarniško delo je bilo trdo, tekmovalno, v vsakem vremenu in seveda vse ročno. Grušti, fršolenge, mautarke, trage, lesene karjole … krampi, macole in lopate pa dolge tretne, saj so bila dvigala redkost. Vsak v svoji obleki in obutvi, kar je pač imel.
Na sliki je udeleženka udaniške Mari Anzelc – Petronova iz Vel. Blok nekatere sodelavke označila. To so Meri Primožič – Škajževa iz Vel. Blok, Avsec – Blaževa iz Studenega, sama Mari in Ivana Modic – Janezonova iz Vel. Blok. Spoznali smo še Meri Srnel – Srnelovo iz Vel. Blok (druga levo v drugi vrsti) in na sredini zadnje vrste Malko Gorjup – Malensko iz Vel. Blok. Za ostale nismo prepričani. Je le že tričetrt stoletja mimo! Važno je, da so obrazi nasmejani, da je zastava vihrala in da je cegla še cele kupe.
Poziv je dobil tudi moj oče, krojač Lojze. Ravno se je poročil in se z našo mamo Ivano vselil v nedodelano hišo. Na poti je bil otrok, pa nobenega polena pri hiši. Šel je s trajbo na Rakek. Tam je vendar malo pogledal, ali so kje kakšni spiski, ali kdo prešteva udeležence. Nič takega ni opazil. Vseeno je z drugimi stopil na vlak, ko je ta krenil, je pa na nasprotni strani sestopil! Pavlova Johana, mnogo kasneje znana Brestovka, je med petjem in vzkliki kričala skozi okno: “Lojze pohiti, ušli ti bomo!” “Bom stopil na zadnji vagon, je več prostora!” je ne prav glasno odgovoril. Vlak je odsopihal, naš oče pa čez gozd domov. Nihče ga ni pogrešal. Na koncu pa je ni odnesel tako poceni. Naslednje leto je moral za tri mesece na delo na Reko, kjer so obnavljali pristanišče. Udarniki so morali z ročnimi črpalkami črpati zrak potapljačem, ki so obnavljali pomole. Za to delo so dobili vojaške uniforme in ni bilo pardona. Ko se mora ni težko.
Litostroj, simbol Ljubljane, Slovenije in Jugoslavije, je hitro zrasel. Poleg velikih tovarniških hal z opremo so zrasli stanovanjski bloki, šole, vrtci, trolejbusna proga, Litostrojska planinska koča … Proizvodi z znamko Litostroj, kot so turbine in druga hidromehanska oprema, preše, viličarji in ostala industrijska oprema še danes delajo po vsem svetu. Po osamosvojitvi Slovenije so se žal vrstile neskončne reorganizacije, odpuščanja, privatizacije, da ne naštevam vseh kalvarij. Danes kljub vsemu v Ljubljani uspešno deluje svetovno znana firma Litostroj Power s temeljno dejavnostjo projektiranja in izdelava vodnih turbin in ostale hidromehanske opreme. Je v lasti češke skupine Wikov Industry. Tako to gre.
Za konec. Naš sin Jernej je ponosni sodelavec firme Litostroj Power, vodja projektov od Nemčije do Čila. Naslednik Bločanov, ki so gradili Litostroj.
Slovar:
- trajba: skupina
Viri:
- Jernej Mazij, Vel. Bloke, Ljubljana
- Gradiva f. Litostroj Power
Kraj: Ljubljana
Datum: poleti 1947
Avtor: neznan
Zbirka: Vladimira Kraševec, Velike Bloke
Skenirano: 24. 10. 2024
Oblika: 2 fotografiji