Pogledali smo po predalih in nabrali nekaj vžigalnikov.
Kaj je vžigalnik, po domače frcajh, in čemu služi, ni treba razlagati. Razlika med njim in vžigalicami je tudi, da si z njim ne moreš trebiti zob. Prvi vžigalniki so bile predelane pištole na kresilni kamen. Enega prvih »pravih« je izumil Johann Wolfgang Döbereiner leta 1823. Leta 1913 je podjetje Ronson razvilo svoj prvi vžigalnik po imenu Wonderlite.
To je trajni vžigalnik s kovinsko vžigalico. Sestavljen je iz kovinskega ohišja, napolnjenega z gorivom, in kovinske paličice z navojem – vžigalice, ki da iskro. Ta je shranjena in privita v prostor za shranjevanje goriva. To se odvije in popraska ob kamenček ob strani ohišja, da ustvari iskro. Vse skupaj spominja na vžigalice. Ko plamena ne potrebujemo več, ga upihnemo in vžigalico privijemo nazaj.
Tudi gasilci imajo vžigalnike. Seveda so podobni gasilnim aparatom. Tega je od nekod prinesel sin in ga je tudi vlačil po žepih. Ko sem ga vprašala, zakaj ga sploh rabi, če ne kadi, je dejal, da je treba včasih na vajah tudi kaj prižgati, da lahko gasijo. Torej so imeli v Nedeljskem Dnevniku prav, ko so zapisali, da tudi gasilci niso vsemogočni – ne morejo gasiti, če ne gori. Lahko pa pijejo, tudi če niso žejni.
Vžigalnik je narejen iz tulca naboja. Izdelava se je začela že davnega leta 1870. Popularna pa je postala med prvo svetovno vojno. Čakajoč v strelskih jarkih so imeli vojaki obilo prostega časa. Najprej so take vžigalnike izdelovali na fronti. Potem so to prepovedali. Izdelovali pa so jih lahko ranjenci in vojaki na dopustu. Mnogi vojaki so bili v civilu obrtniki in so jih množično izdelovali. Prinašali so skromen dohodek. Tako so postali vžigalniki modni tudi med civilisti. Izdelava se je nadaljevala še v povojnem času. Takrat predvsem zaradi pomanjkanja ostalih surovin.
Zippo je kovinski vžigalnik, ki ga izdelujejo v Ameriki. Izumil, izdelal in ustanovil podjetje je George Grant Blaisdell leta 1932. Vžigalniki so bili znani po svoji zanesljivosti in odpornosti na veter. Tudi postojnska burja ni upihnila plamena. Med mladeniči je bil zelo priljubljen, saj je bil znak prestiža. Z njim so si prižigali cigarete z izrazom na obrazu, ki je razodeval, da je nevarnost njihov poklic. V petdesetih letih dvajsetega stoletja so nafto zamenjali z butanom, ki je dajal nadzorovan plamen in je manj smrdel. To je pripeljalo tudi do zamenjave kresilnega kamna z elektroniko. Slednje so uporabljali v številnih vžigalnikih Ronson, na katere je prisegala moja sošolka, ker jaz tedaj nisem kadila. Dokler me ni ona navadila. Zippo ima na spodnji strani številko, iz katere je razvidno, katerega leta je bil narejen in koliko so jih v tistem letu izdelali.
To je bil najpogostejši vžigalnik moje mladosti. Vsak, ki je kadil, ga je imel. Delal je na bencin in kamenčke. Te so prodajali posebej. Do koder seže moj spomin, so bili v majhnih plastičnih škatlicah po pet komadov. Kako je bilo pred tem, nimam koga vprašati. Prižiganje je osvežilo zrak s smradom po bencinu. Tak duh je imel tudi vžigalnik sam. Ko se je pričel bencin konstantno dražiti, so postali ti vžigalniki prava potrata.
Viri:
Kraj: Rakek
Datum: 1914 in naprej
Avtor: različni
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 8. 11. 2024
Oblika: datoteka