Na fotografiji je Jurij Zupančič (1895 –1980), Jurijev ata, stari oče moje žene Jane. Rodil se je 17. 4. 1895 na Štorovem št. 3, mami Mariji (Intihar) Zupančič in očetu Antonu Zupančiču. Družina je bila zelo velika, saj se je rodilo kar 11 otrok. Žal so nekateri od njih umrli že v rani mladosti. Umrl je 28. 2. 1980 in je pokopan pri Fari na Blokah.
Že v mladosti je okusil vso bedo takratnega časa. Kot mlad fant je odšel na fronto v 1. svetovni vojni, kjer je bil ranjen. Prestreljen je bil skozi usta. Posledica je bila težja izgovorjava in hranjenje. Po vrnitvi iz prve svetovne vojne se je poročil 18. 5. 1919 v Šivčem z Angelo Pavlič rojeno 17. 4. 1897 v Ravniku 19. Imela sta 12 otrok Umrla je 6. 4. 1974 in je pokopana pri Fari na Blokah.
V začetku so krajši čas živeli v domači Jurijevi hiši na Štorovem, kjer se je rodila prvorojenka Marija – 1919. Zgradila sta si skromen dom na Lepem Vrhu. št. 4.
Na sliki hiša na Lepem Vrhu. Narisal jo je Jurijev vnuk Mišo Strman* po spominu Jurijevega sina Janeza.
Tu so se jima rodili še Frančiška – 1921, Jože – 1922, Frančišek – 1923, Alojzij – 1925, Angelca – 1926.
Ata Jurij je služil s furmanstvom. S konjsko vprego je vozil les z Milanovega Vrha na Rakek za lesne trgovce, predvsem za Žagarja. Večkrat je pripovedoval o svojih doživljajih iz tega obdobja. Ko je dobil Jurij delo v Loški dolini na žagi, so se za nekaj časa preselili v Loško dolino – Podcerkev 12. Tu so se jima rodili Janez – 1929, Stanislav – 1930 in Vladimir – 1932. Malo pred drugo svetovno vojno so se preselili nazaj na Lepi Vrh, kjer sta se jima rodila še Ljudmila – 1935, Anton 1937 in Milan – 1940.
Prišla je vojna. Jurijeva napredna delavska družina se je hitro odzvala pri odporu proti okupatorju in njihovim pomagačem, domačim izdajalcem.
Že kmalu sta šla v partizane Jože – Pepi in Marija, Angelca, pa po razpadu Italije, ko je prišla iz taborišča. Marija je bila v kulturniški skupini v Črnomlju in Semiču.
Tako so po italijanskem požigu Ravnika in Lepega Vrha leta 1942 očeta Jurija in mamo Angelo z otroki (Angelca, Janez, Stanislav, Vladimir, Ljudmila in Milan) kot simpatizerje partizanov odpeljali v internacijo na Rab. Najmlajši Milan je štel komaj 2 leti. Po določenem času je oče Jurij ostal na Rabu, mama Angela in otroci pa so bili premeščeni v taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije so se vrnili domov, kjer je bilo vse požgano. Začasno so prebivali v gasilnem domu v Ravniku, pri sorodnikih, znancih, večji otroci so spali po šupah in kozolcih. Žal je Jože v zadnjih mesecih vojne padel.
Po osvoboditvi so bili preseljeni po programu v Apaško dolino pri Gornji Radgoni.
Slika na lesonitu, neznanega slikarja predstavlja hišo, v kateri so stanovali v Apaški dolini v kraju Žepovci.
Pogoj, da bi postal polnopravni lastnik kmetije s posestvijo je bilo določeno število let bivanja in dela na kmetiji. Od 12 sinov in hčera jima jih je ostalo 8, ki so si izbrali poklice in se zaposlili. Sama nista premagala silnega domotožja, ki ju je vleklo nazaj med notranjske griče in gozdove. Tako sta se predčasno vrnila domov na Bloško planoto. Tu sta odkupila staro nedodelano hišo v Ravniku od babice svoje vnukinje Marije (hčerke padlega sina Pepija in ubite mame Marije).
Tu sta uživala zasluženi mir, tja so radi prihajali njuni otroci, vnuki in pravnuki. Na dan zlate poroke 2. 5. 1969 so se zbrali prav vsi in bilo jih je kar lepo število. Ob tej priliki jima je poleg širokega kroga prijateljev čestital tudi Predsednik skupščine občine Cerknica in rojak narodni heroj Daki.
Zelo dobro ohranjena listina, zapisnik o slavnostni potrditvi s katero sta postala Zlatoporočenca.
Ata Jurija poznam kot hudomušnega in prijaznega, pa tudi samosvojega, klenega človeka. Takega ga je naredilo življenje skozi katerega je prehodil prenekatero izkušnjo. Na fronti v prvi svetovni vojni, furmanstvu, internaciji, požig domačije, odhod v Apaško dolino in končno po dolgih letih na njegove preljube Bloke. Ves čas ga je spremljala in podpirala žena Angela.
Je pa naš ata Jurij čikal tobak, bil je pravi profesionalec za to, da je neželene sokove pljuval v posebno posodo (pljuvalnik) iz kar lepe razdalje, rezultat zadetkov pa je bil »blizu« 100 %. Strokovnjak je bil tudi v pokušanju slivovke. Ko je dobil kavo, je vedno prosil, če mu damo tisto slivovko, ki smo mu jo ponujali, da jo preizkusi. Seveda je šla ta slivovka v kavo.
So se ga pa otroci malo bali, ker je imel navado, da jih je kar krepko ščipal v lica.
* Božidar Strman Mišo, akademski slikar se je rodil 17. 4. 1949 v Ljubljani. Po končani srednji šoli za oblikovanje (smer grafika) se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1973 z diplomskim delom zaključil študij slikarstva. Svojo profesionalno pot je nadaljeval v Italiji, kjer je bil leta 1974 asistent za grafiko na Mednarodnem grafičnem centru pri Fredericu Righiju v Sacilettu pri Cervignanu. Leta 1976 se je preselil na Bloke in se zaposlil kot učitelj kovne vzgoje v osnovni šoli Toneta Šraja Aljoše v Novi vasi. Upokojil se je leta 2012. Od takrat ostaja dejaven likovni ustvarjalec, se aktivno zavzema za ohranjanje kulturne dediščine v svojem lokalnem okolju in sodeluje z Likovno šolo LICE Galerije Miklova hiša v Ribnici kot mentor za področje grafike. Je eden od ustanovnih članov Društva notranjskih kulturnikov Cerknice. Ilustriral je številne knjige in postavil 20 samostojnih razstav.
Slovarček:
- čik tobak: žvečilni tobak, je kos zvitega tobaka za žvečenje. Je vrsta brezdimnega tobačnega izdelka, ki ga zaužijemo tako, da del tobaka položimo med ličnice in dlesni ali zob zgornje ustnice ter žvečimo. Nato se neželeni sokovi pljuvajo. Spomnim se, da je bil čik tobak v zvitkih, ter se je prodajal po posameznem zvitku, ki ga je moja mama odrezala ob prodaji v trafiki, kjer je bila prodajalka.
Viri:
- Jana Zupančič Juvančič
- TV 15 1969; 1974
- Božidar Strman – Mišo
Kraj: Ravnik, Lepi Vrh, Žepovci
Datum: 1975
Avtor: neznan, Božidar Strman
Zbirka: Miro Juvančič
Skenirano: 10. 11. 2023, 4. 12. 2024, fotografirano: 8. 12. 2024
Oblika: fotografija, slika, grafika