Slika neznanega avtorja iz leta 1942 ali le malo pozneje prikazuje požgani Lož in sredi njega poletno oblečeno deklico, ki nekam hiti. Fotografijo hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine v Ljubljani. Na zadnji strani z neznano pisavo stoji: Lož: hiša Šerinova in skedenj Hlapšetov. Slika je bila posneta najbrž nekaj časa po julijskem požigu, ko je dež že nekoliko spral saje z ožganih in porušenih zidov.
Kdo je deklica na sliki, ni znano, predstavlja pa eno od mladih življenj, ki jih je zaznamovala vojna vihra za vedno. Čigava je bila, kje so njeni starši? Je imela brate in sestre?
Zadnja stran fotografije.
Lož je med vojno grozovito trpel – bil je do tal požgan, padlih in ubitih je bilo veliko ljudi, zaprtih in interniranih prav tako. Je bila tudi ta deklica ali kdo od njenih med tistimi Ložani, ki so okusili taborišče na Rabu kot Jernej Kočevar in drugi?
Mnogi prebivalci Notranjske in Gorskega Kotarja so bili med vojno odpeljani v fašistična koncentracijska taborišča, največ v “campo concentramente”- in ne letovišče, kot je nekoč posmehljivo lagal sodobni italijanski politik – na otoku Rabu.
Množica preživelih internirancev je že pred kapitulacijo Italije in razpustitvijo taborišča v ilegali septembra 1943 ustanovila Rabsko brigado, ki je razorožila italijansko posadko.
Tako pravi Wikipedija.
Nekdanji interniranec, pisatelj in zgodovinar Slavko Malnar pa je na to o Rabu med drugim zapisal:
Rabska brigada se ni zoperstavila nemški okupaciji, saj ni bila dovolj oborožena za vojne operacije. Njeni pripadniki so šli v vojni formaciji do Mašuna, mnogi so se hoteli vključiti v partizanske enote, a so jih poslali domov na okrevanje.
Ko govorimo o italijanskih taboriščih, vedno omenjamo internacijo, to pa ni pravi naziv, saj je internacija samo omejeno gibanje z normalnimi drugimi življenjskimi pogoji. To kar je bilo na Rabu, v Gonarsu in nekaterih drugih taboriščih, je tipičen primer koncentracijskega taborišča. Tudi sami fašisti so ta taborišča zapisovali kot ‘campo concentramente’.
Še otroštvo naše generacije je bilo zaznamovano s posledicami vojne. Spomin na trpljenje na Rabu se je zajedel celo v vsakdanji govor, na primer v prispodobah “lačen kot na Rabu” ali “suh kot da bi z Raba prišel”, ki sta bili v rabi še najmanj dvajset let.
Zgodbe, ki smo jih dan na dan poslušali otroci, so bile pogosto prepojene s spomini na minulo gorje: na padle, pobite in umrle sorodnike, na goreče vasi, na ustrahovanje in pomanjkanje. V šoli smo proslavljali obletnice države in dosežke osvoboditve, brali pa smo tudi spomine na internacijo, čeprav veliko manj kot zgodbe o partizanih, okupatorjih in domačih izdajalcih. Take so bile zbirke Pisma z Raba in Pisma iz izgnanstva, zapisi Branke Jurca Pod bičem že leta 1945 in spomini Manice Komanove, pozneje delo Juša Kozaka Lesena žlica, pa Toneta Fajfarja(?) o begu iz Gonarsa in drugo.
Med igro smo se pogosto znašli med ruševinami požganih hiš, ki jih še niso uspeli obnoviti ali jih nikoli niso, starši pa so nas vedno znova svarili, da se ne smemo dotikati neznanih predmetov, ki so lahko bombe, naboji ali kaj drugega nevarnega. Poznali smo zgodbe otrok in mladostnikov, ki so zaradi eksplozivnih ostankov vojne izgubili roko ali nogo, oglušeli, oslepeli ali celo umrli … Gotovo je bila tudi deklica na sliki deležna takih – še kako upravičenih – naukov.
Zdaj zgodovinarji s precejšnje časovne distance pišejo o Rabu in drugih italijanskih taboriščih med drugo svetovno vojno bolj neprizadeto. Trenutno imam v mislih knjigo Užaljeno maščevanje – Spomin na italijanska fašistična taborišča, ki so jo napisali ugledni avtorji Oto Luthar, Marta Verginella in Urška Strle. V njej so tehtni zapisi o mnogih taboriščih, s katerimi sem se tudi pri pisanju spominov za to spletno stran vedno znova srečevala – ne le Rab, Gonars in Ustica, pač pa tudi Treviso, Renicci, Monigo in drugi – vse to utemeljeno z mnogimi pričevanji preživelih in ohranjenimi dokumenti, tudi iz naših krajev. Tak celovit vpogled v težko preteklost svojega naroda človek z zaupanjem in spoštovanjem vzame v roke.
Na hrvaški strani je skozi desetletja prav tako izšlo precej zapisov zlasti o Rabu. V mislih imam predvsem prizadevanja Hermana Janeža in pa knjige: Slavko Malnar Izgubljeno djetinjstvo, Tršče 2011, Ivan Malnar Patnje u fašističkim logorima 1942 – 1943 iz leta 2003, Kampor – polje sječanja, Zbornik radova, Rab, 2011 in drugi. Posnetih je bilo tudi nekaj filmov in TV oddaj …
Jože Pirjevec pa je leta 2020 objavil knjigo Partizani, kjer med drugim piše tudi tole:
Petindvajsetega julija 1943, ko je padel Mussolini, so se na Rabu začele priprave na “dan D”, kot so rekli člani brigade. Poveljnik Cuiuli je v pričakovanju upora in mogočega napada partizanov z Velebita na sredi “trga lakote”, na prostoru za vsakodnevni apello postavil strojnico in grozil: “Vse vas postrelim, če se bo to zgodilo.” Ni mu uspelo. Desetega septembra je taboriščna brigada napadla, razorožila zbegane stražarje in organizirala sodišče, ki je na smrt obsodilo enega od glavnih sodelavcev poveljnika. Cuiulija je odpeljala s seboj, ko je 1500 borcev, med katerimi so bili tudi številni Judi, sredi septembra odplulo na kopno. Odločili so, da mora Cuiuliju soditi ljudsko sodišče v Sloveniji. Prebili so se do Mašuna, gozdnatega območja na Snežniku, ki je bilo zbirno središče primorskih partizanov. Fašističnega sadista so zaprli v ječo v Cerknici ( in ne v Crikvenici, kot je nekje pomotoma navedeno, op. M.O.), pri čemer ga niso dovolj natančno pregledali. Pri sebi je obdržal britev in si z njo prerezal vrat. Paznik ga je zjutraj našel še živega in je poklical vojaškega zdravnika, nekega Črnogorca. Ko je medicinska sestra vprašala, ali naj mu dajo transfuzijo, je zdravnik odgovoril: “Kakšno transfuzijo! Umirajo mi partizani, pa nimam krvi zanje.” Sprali so mu rane in ga povezali, vendar je zatem umrl. Truplo so prepeljali na Rab, da bi ga pokopali skupaj z njegovimi žrtvami. Po vojni so Italijani zahtevali ekshumacijo. Prenesli so ga v domovino in pokopali z vsemi častmi …
Le redkim je bilo znano, da je poveljnik koncentracijskega taborišča Kampor umrl v Cerknici, to da fašisti niso odgovarjali za svoja dejanja na naši zemlji, pa je splošno znano. V očeh sveta so hoteli biti “dobrohotni, nedolžni in nedotakljivi.” V že omenjeni knjigi Užaljeno maščevanje najdemo na strani 329 zgoščeno ponazoritev tega:
Povojna Italija se je svojemu Nürenbergu spela izogniti z diplomatsko spretnostjo, z izkoriščanjem njej ugodnih mednarodnih razmer in z nizom notranjepolitičnih odločitev (…) Nihče med Italijani, ki so bili obtoženi vojnih zločinov, storjenih zunaj italijanskih meja (ne le v Jugoslaviji, temveč tudi v Albaniji, Grčiji in Etiopiji, ni bil postavljen pred sodišče in zato tudi ni bil obsojen. (…) Na seznamu, ki ga je predložila Jugoslavija, je bilo 447 imen, a italijanske oblasti so se ob njem sklicevale na nelegitimnost postopka izročitve in zahtevale, da se sojenje opravi na italijanskih tleh … itd.
Viri:
- Miloš Toni, Cerknica, december 2024, ustno
- dr. Jože Pirjevec: Partizani, Ljubljana, CZ 2020, stran 381
- Slavko Malnar, 2023, pisno
- Oto Luthar, Marta Verginella, Urška Strle: Užaljeno maščevanje. Spomin na italijanska fašistična taborišča, založba ZRC, Ljubljana, 2022
Kraj: Lož
Datum: 1942 (?)
Avtor: ni znan(?)
Zbirka: Muzej novejše in sodobne zgodovine
Skenirano: 18. 8. 2023
Oblika: fotografija