Med 1920 in 1930 Lož – Zakonca Pelan, usnjarja in kmeta

Na žieselne, nemara kar pred domačo hišo v Ložu, sta sedla zakonca Matevž in Marjeta Pelan, rojena Žnidaršič iz Šmarate, nekoč med leti 1920 in 1930, ko ju je posnel neznan (potujoči?) fotograf … Ali pa je bilo kje drugje, ob priložnosti, ko je prišlo veliko ljudi in je bil tam tudi fotograf? Oblekla sta nedeljska oblačila: mož gvant z visoko zapetim lajbelčem, belo srajco in kravato, pa še jopo nekje vmes, žena karirasto bluzo s kožuolco in po dolgem črtasto krilo, izpod katerega kuka čipka untarce. Brez rute in predpasnika je. Moževi škornji so videti oguljeni, ženini čevlji pa so visoko zašnierani in lepo spucani, da se svetijo. Roke sta spokojno sklenila pred sabo in zdi se, da je videti moževe od strojil in barv potemnele nohte.

Matevž in Marjeta sta se poročila leta 1892. Oče je Matevžu predal usnjarsko delavnico leta 1894. (So se še vedno držali tradicije, da mora biti pošten rokodelec poročen?). Mati Marjeta je imela skoraj dvajset let manj kot mož – rojena je bila leta 1870 v Šmarati. Že kot deklica je nosila v grad Snežnik prodajat gozdne jagode, pozneje pa veliko hodila tja pomagat kot mnogo sovaščanov in tako se je dovolj udomačila, da so ji grajski, ko se je poročila, za v balo podarili krožnike in nekaj drugega porcelana …

Rodila je sedem otrok. Najstarejša je bila Reza, ki je šla po prvi svetovni vojni v ZDA – vzela bi bila s sabo tudi brata Andreja, rojenega leta 1906, a je bil še mladoleten … Leta 1908 se je rodil France, ki je bil šofer in so ga med drugo sv. vojno ubili domobranci, za njim sta bila še Janez, ki je potem nekje v Južni Ameriki vozil tovornjaka ter Jože, ki se je oženil v Topol in med vojno leta 1943 umrl za TBC. Nekje vmes se je rodila še Mica, ki je bila bolj bolehna in je ostala pri hiši za teto; umrla je tri tedne pred svojo mamo. Najmlajša, rojena leta 1910, je bila Lojzka.

Marjeta je imela že oseminsedemdeset let, ko je tudi v domači hiši zavekala prva vnukinja. Kmalu potem so jo vsi začeli klicati z vzdevkom Tala, ker ji je tako rekla vnukinja, ki so jo hoteli starši naučiti, da bi lepo izgovorila “stara mama”. Babica pa je rekla: “Kaj boste matrali otroka, kar Tala naj bom!” In je tako ostalo … Kadar pa so ličkali koruzo, sta prišli pomagat Vovkova in Blaževa mama, ki sta znali veliko pravljic in pesmi. Blaževa mama je zapela pesem o svetem Janezu, ki so mu odrezali jezik, Tala pa povedala zgodbo ali pesmico o jagnjetu, ki si je zlomilo nogo … Nepozabno.

Začelo se je šolanje vnukinj in Tala je zapovedala: “Zdaj moramo pa lepo pravilno govoriti, da ne bodo otroci imel težav v šoli … nič več šiefarca, pa taler, pa fiertah! Lepo pravilno zajemalka, krožnik, predpasnik!” In tega se je držala. Zdaj so vnuki hodili v šolo osem let, njeni otroci pa samo šest in dve leti neobvezne ponavljalne šole … A že pri trinajstih se je šel njen sin k sosedu Škrbcu učit za krojača in ker je bil zelo dober, je kmalu postal kasel – krojaški pomočnik. V šoli pa je mladi Andrej dobil tudi nepozabno lekcijo o človeški spremenljivosti. Ko se je začela prva svetovna vojna, je nadučitelj Žebre otrokom ukazal: “Molimo za presvetlega cesarja!” In so vsi goreče molili. Ko je bilo vojne konec in je država razpadla, pa je pograbil cesarjevo sliko s stene in zaklical: “Dol s tem mrharjem!!”

Ko pa je bil mlad Talin mož, ded Matevž, je bilo obvezno šolanje komaj štiri leta in možnost dveh let ponavljalne šole, medtem ko se njegov oče niti ni mogel naučiti pisanja …

Bilo je leta 1960. Tala je stala pri vznožju postelje, ko je umrla njena bolehna hči Mica. Rekla je: “Zdaj bom pa tudi jaz lahko umrla … ” Ni ji bilo več treba skrbeti za hčer … Čez tri tedne je zbolela za pljučnico, poklicali so zdravnika in Tala se je kar dobro držala. Nekega večera – najstarejši vnukinji je bilo trinajst let – pa je k svoji postelji poklicala domače in jim rekla: “Jaz bom danes ponoči umrla!” Vnukinja, ki je z njo preživela več časa kot z vedno prezaposleno mamo, je bridko zajokala: “Talica, pa ne smeš!” … “Jaz že vem,” je rekla Tala. “Pojdite zdaj še po Vovkovo mamo.” Poslovila se je tudi od nje, potem pa je naročila: “Zdaj pojdite pa spat!” Ubogali so jo, le sin krojač je še bedel … Ob treh ponoči je Tala nehala dihati, stara dvaindevetdeset let … Vnukinje so Talo imele zelo rade. Mlajša je svoji prvorojenki dala ime Marjeta po njej, tako da spomin nanjo v skladu s staro navado ostaja tudi v tej obliki.

Usnjarstvo je bilo pri Pelanovih družinska obrt, v kateri je gotovo sodelovala tudi žena na sliki, vsekakor pa njena hči Alojzija, saj je o tem težaškem delu svoje mladosti večkrat pripovedovala otrokom. To spodaj pa je delček knjigovodstva usnjarja Matevža Pelana in urednik ga je s pomočjo znanja in sodobne tehnologije razbral z obledelih papirjev. Zapiski razkrivajo poleg zneskov, ki so mu jih ljudje dolgovali, tudi orientacijo o vrednosti njegovih uslug, pa tudi iz katerih krajev so bile stranke – Lipsenj, Poljane, Bukovica, Babno Polje, Vrhnika, Viševek, Podšteberk, Šmarata, Podgora …

Zapisana so tudi domačijska imena dolžnikov, ki večinoma še obstajajo: Hosta, Grže, Potočen, Zevnikar, Bahne, Ževan, Mlakar, Persek, Klep, Gašperec, Mežnarček, Krašček, Štefek, Kovač …

Takole je zapise razbral urednik:

Vsa imena in dolžni zneski so prečrtani – dolgovi so bili poravnani …

Najbrž si zadnji loški usnjar ni mislil, kako zgovorni bodo njegovi zapiski čez sto let, starinski jezik (“rajtenga” – račun) in domače narečje (n.pr. “ses” namesto “iz”, 1913 “lajta” namesto “leta”) pa prava jezikovna poslastica.

Slovarček:

• žieseln: lahek stol iz okroglega lesa z naslonom
• kožuolca: ovratnik brez zavihka, “ruski” ovratnik
• gvant : moška obleka
• lajbelč: telovnik
• spucan: očiščen, skrtačen do leska
• kasél– krojaški pomočnik
• untarca: spodnje krilo

Viri:

• Vida Fratina, Kobarid, 2025, pisno
• Tanja Maček, Ljubljana, 2025, ustno
• Miloš Toni, Cerknica, 2025, pisno

Kraj: Lož
Datum: med leti 1920 in 1930
Avtor: ni znan
Zbirka: Vida Fratina
Skenirano: 9. 1. 2025
Oblika: fotografija, dokument