Nedeljsko popoldne je bilo namenjeno počitku. Le pri živini se je odpravilo, na polju ali v gozdu je delo počakalo. Redke so bile izjeme, da se je poleti skočilo po kakšen voz že suhega sena, da ga ne bi naprala poletna nevihta. A le toliko, da se je pripeljalo domov in porinilo pod kozolec ali v skedenj, zmetavalo se ob nedeljah ni. Popoldne se je obiskalo sorodnike in prijatelje v vasi, kakšno se je reklo, lahko se je zavilo na vrt in okoli bližnjih njiv ter pogledalo, kako kažejo pridelki. Malizjeva Zofka in Lojze iz Velikih Blok sta se verjetno namenila na tak obisk, morda pa tudi samo na sprehod do gostilne pri Lipetu na drugi konec vasi. Verjetno jima je naproti tekla deklica, Lojzetova nečakinja Malizjeva Milena. Tri dekleta pa so se namenile na sprehod v drugo smer v dolenji konec vasi. Sprehod in seveda zaupen dekliški pogovor, ki ni bil primeren za ušesa staršev. Morda so celo načrtovale obisk kinopredstave v domu JLA. Televizije, telefona, da ne govorimo o avtomobilu, na vasi ni bilo.
Lojze Škrabec- Malizjev, r. 1921 je bil iz trdne, stare kmečke družine v vasi, najmlajši izmed 8. otrok. Kmečko življenje in hude vojne preizkušnje, tudi taborišče na Rabu, so ga izklesale v klenega moža. Leta 1949 se je poročil z Zofko iz gostilne pri Tomaževih na Bloški polici. Tej gostilni so rekli tudi pri Jeršanu, povojne generacije pa kar pri Lubi, po gostilničarki, Zofkini sestri. Bločani so se radi ustavljali tam, preden so se zagrizli v klanec nad Polico. Zofka in Lojze sta v Velikih Blokah kupila hišo, kjer je bila pred vojno trgovina in gostilna Franje Bratok. Doma pri Malizjevih je že gospodaril Lojzetov brat Janez, pa še brat France je bil za strica in morala sta na svoje. Kupljena hiša je bila potrebna popravila in tega sta se tudi zagnano lotila. V nakup in obnovo hiše sta vložila tudi Zofkino doto. V hišo sta kot najemnike dobila trgovino Trgovskega podjetja Škocjan Rakek, pozneje čevljarsko delavnico mojstra Staneta Mestka, občasno sta oddala tudi kakšno prenočišče. Lojze je bil zaposlen v komerciali bloške, po združitvi pa cerkniške kmetijske zadruge. S kolesom in mopedom je neštetokrat pozimi in poleti prekrižaril Bloke, pa tudi bližnjo in daljno okolico. Poznal je vsak hlev in svinjak, vsakega gospodarja, poznal je njihove stiske, pa tudi vedel, kako je treba delati s pretkanimi živinskimi trgovci, posebej Italijani.
Zofka in Lojze sta imela tri otroke Slavico, Lojzeta in Sonjo. Prvorojenka Slavica je bila rojena 1951 leta. Moj prvi otroški spomin sega v leto 1954, ko se je dan pred Dnevom mrtvih na pokopališču pri Fari nanjo podrl nagrobni spomenik. Ni ji bilo pomoči. Kljub temu da sem bil star šele 4 leta, se mi je živo vtisnilo v spomin, kako smo se odpravljali za odhod na njen pogreb. Oče mi je za zimo sešil otroški zimski montelček. Uporabil je blago svojega starega plašča. Preden smo odšli na pogreb sem že odpravljen skočil v stavbo kegljišča, ki se je ravno gradila ob Domu JLA, neposredno za našim skednjem. Kdo ve, kaj sem imel tam spravljeno. Vedel sem, da se ne smem pomazati in sem se plašček slekel. Ko me je mama poklicala, sem takoj tekel domov. Tik pred odhodom so me vprašali, kje imam plašč. Stekel sem v kegljišče, a plaščka ni bilo več! Tudi mama, oče in sestra ga niso našli. Verjetno ga je zagledal kakšen gradbeni delavec ali vojak in ga odnesel. Nič ni pomagalo. Ostati sem moral doma, pogreb Slavice so opravili brez mene. Plašček se ni nikoli našel.
Poglejmo še po vasi s sprehajalcema Zofko in Lojzetom. Na levi strani slike se vrstijo Klančarjeva, Bregarjeva, Petronova, Froletova in Srnelova hiša. Malo je viden vogal hiše Malizjevega Lojza, kot smo ji rekli, in Pavlova hiša.
Na desni strani je vaška kapelica, vodnjak- t. im. zgornja štirna ozaljšana s kravjeki in Gasilni dom z lesenim stolpom za sireno in sušenje cevi. Čisto na koncu je viden vogal Joštove hiše. Na Gasilnem domu je še viden napis ” Živela Slovenska Primorska ! ” Ob tem sem se spomnil, da so podobne parole izpisane v živordeči barvi po vojni krasile v vasi skoraj vsa pročelja na hišah ob cesti: Živel AVNOJ ! , Živela Demokratična Federativna Jugoslavija ! , Živel Maršal Tito ! , Živela zmagovita JLA ! , Živeli zavezniki ! , Delu čast in oblast ! … itd. Poleg tega so bili pogosto naslikani liki Maršala. Parole s hvalnicami zmagoviti Rdeči armadi in Stalinu so izginile hitro po sporu z Informbirojem. Na današnji sliki vidimo, da se je prvi povojni revolucionarni čas že iztekel in so hišni gospodarji večino parol že lahko nekaznovano prekrili z beležem. Napis na Gasilnem domu je ostal še dolga leta.
Med vojno so Italijani z oranjem senožeti na takrat golem Bloškem hribu izpisali ogromen napis VINCEREMO. Prevod se glasi: zmagali bomo! Kako se je končalo vemo, po vojni so vojaki JLA napis prebranali in zorali novega TITO, ki je pobočje hriba krasil dolga leta. Danes je hrib zaraščen skoraj do vznožja in trud vojakov je skrit med drevjem. Le na Pajkovi hiši sredi Nove vasi je še ohranjen za silo čitljiv napis: Živela Demokratična Federativna Jugoslavija! Ne imena ne države ni več. Vsakič, ko greva z Ireno v Rodik naju na tiste čase spomni še čitljiv napis na železniškem nadvozu med Divačo in Rodikom: “Tujega nočemo, svojega ne damo, tukaj je Jugoslavija!”
Hudičevo obstojne barve so morali imeti, da napis kljubuje že 80 let!
Proti dolnjemu koncu vasi so se odpravila takrat okoli 16 let stara dekleta. Morda kakšno leto več ali manj. To so bile Branka Vučenović – Tončetova, na sredini Vida Modic – Janezonova in v karo krilu Mima Drobnič- Martinova. V dolenjem koncu je bilo doma nekaj zanimivih, postavnih fantov, spomnil sem se na Joškotova Lojzeta in Jožeta in morda so na tihem računale, da jih srečajo. Vse hiše v vasi so še v predvojnem stanju, nova je le električna napeljava po hišah in zaradi vojašnice JLA celo nekaj luči javne razsvetljave.
Slovarček:
- montelček: plašček
Viri:
- France Dobravec, Velike Bloke
- Lojze Škrabec, Velike Bloke
Kraj: Velike Bloke
Datum: 1957 (ocenjeno)
Avtor: neznan
Zbirka: France Dobravec, Velike Bloke
Skenirano: 17. 12.2024
Oblika: fotografija