Slika je iz zapuščine Alojza Tomca, posneta leta 1918 nekje na vojnem območju, prikazuje pa velik top, katerega tip in kaliber je napisan pod sliko. Gotovo je učinkovito sejal smrt in razdejanje.
V ospredju je videti velikanske vijake in zakovice, ki držijo skupaj masivno železje, dve zobati kolesi ali nekaj podobnega, a tudi krmilno kolo za premikanje naklona cevi, veliko mazalko in nekaj vrvi, na drugi strani široke odprtine, po kateri je potovala krogla, pa listje drevesa …
Fotografija je narejena tako, da nazorno pokaže mogočnost orožja, ki je takrat pomagalo rušiti svet.
Matevž Mlakar, Lohnetov oče, ki so na svoji koži še kako občutili soško fronto, so na starost ob vsaki priliki ponavljali zgodbe svoje mladosti, ki jo je neizbrisno zaznamovala I. svetovna vojna, tako da so domači včasih kar bežali pred njimi, žena pa je obupano vzklikala: “Daj no že enkrat nehati s tem!” Ni pomagalo. Oče so bili neutruden pripovedovalec in le redko so govorili o čem drugem kot o fronti … tu in tam so omenili še starega Kropina s Knežje Njive ali kamnoseka Štancarja, nikoli pa nič o drugi svetovni vojni, ki so jo prav tako krepko čutili in marsikaj doživeli. Le včasih so omenili, kako jim je v življenju dvakrat propadel prihranjeni denar: prvič ob razpadu Avstro Ogrske in drugič po drugi vojni …
Na izrezu je nekaj podrobnosti mogočnega kanona, spodaj pa še ena drobtina iz pripovedi Lohnetovega očeta, prvotno zapisana strogo v narečju, zdaj pa nekoliko poknjižena:
ZA VSAK MIGLJAJ JE PADLO STO GRANAT!
Moram še to povedati: Včasih je bila, ko je bila ofenziva, sila, da bi rabili artilerijo, pa je ni bilo. Italijani pa nažigali! Za vsak migljaj je padlo sto granat! Kakor so pa bili, ko smo v deseti ofenzivi, je naš formajster spustil rdečo raketo za znak artileriji, da potrebujemo … Na hribu tam zadaj je bil pa bevahtar v štantu, je pa imel telefon napeljan do artilerije. Imel je pa vsak hrib svoje znamenje, ta pa ta teren, kajne – artilerija! In vseh šest kanonov je naenkrat ustrelilo! Točno čez nas, pa na Italijane! In takrat je pa … prav précej so Italijani odnehali – pa nazaj! In popoldne, tja ob enih štirih, so pa spet začeli klepati in naši vojaki so korajžo dobili in tako tudi mi – in tako se je porajalo dostikrat …
Slovarček:
- bevahtar: opazovalec, izvidnik
- formajster: namerilec
Viri:
- M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, zal. Kmečki glas 2004
Kraj: ni znan, domnevno na bojišču Avstro-Ogrske
Datum: 1918
Avtor: ni znan
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: —
Oblika: datoteka