Slika je samo simbolična. Izrez prikazuje pustarje pred Benčinovo gostilno v Starem trgu. Na tej strani smo jo pred leti že objavili. Fotografija je nastala leta 1926, zgodba pa se nanaša na čas začetka sedemdesetih let.
Vsako leto v predpustnem času se spomnim na obdobje, ko smo pustovanje jemali zelo resno. Tako doma kot tudi v fabrki in v gostilni so bile najbolj pogoste debate, kako in katera se bo našemila tako, da je ne bo mogoče prepoznati.
Prepoznavalci so o določenih osebah vedeli vse: kje in kaj je v predpustnem času nakupovala in za kakšno masko bi tisti material lahko uporabila. Zgodilo se je celo to, da se je žena enega od najboljših prepoznavalcev z njim skregala, da ni šla z njim na veselico in se je potem lahko s prijateljicami v miru našemila. Potem so na veselici padale celo stave, katera je pod masko in ta prepoznavalec je spoznal skoraj vse. Svojega brata, ki je bil cel skrit v kartonski škatli, je spoznal po čevljih, ki jih je bilo videti izpod škatle. Mene je takoj prepoznal po nogah na O, čeprav sem se trudil kolena tiščati skupaj. Ni pa prepoznal svoje žene, pa čeprav je parkrat celo plesal z njo. Bil je prepričan, da je doma in se trmi, ker sta se skregala.
Še bolj kot mačkore na veselici, pa je bila v Dolini obrajtana pepelnica. O pogrebu so tekle debate še veliko prej kot o mačkorah. Pogreb Pusta je bil tako pomemben dogodek, da ga enostavno ni bilo mogoče spregledati.
Direktor firme je takoj zjutraj šel k mizarjem in osebno dal komando, da mora biti pokojnik do 12h v gostilni pri Mlakarčku, kamor ga bodo žalujoči hodili kropit. Z naročilnico je omogočil nakup okrog 150 črnih rut za pogrebnike in dal komando, da se po malici javijo maskerju, da jih lepo našminka.
Ne vem, kdo si je izmislil scenarij, po katerem bo potekala žalna slovesnost, a vse je laufalo kot po maslu. Župniki so bili trije in to vsi iz vrste vodilnih. Malo nižji po rangu so bili ministranti. Pogrebniki pa so bili skoraj vsi moški iz fabrike. Za potešitev žalosti je bil tudi sodček vina, ki se je peljal takoj za župnijskim zborom in pred trugo s pokojnikom. Procesija se je ustavila v vsaki vasi, kjer je doktor naredil obdukcijo pokojnika in povedal vzroke smrti, ki so bili povezani z gospodarskim in političnim stanjem v svetu, pa tudi z najbolj odmevnimi dogodki iz sveta. Pogrebna slovesnost se je končala na igrišču pred telovadnico, kjer je glavni govorec poudaril vse dobre stvari, ki jih je pokojnik prispeval v dobrobit družbe.
V pohvalah je bilo veliko zbadljivk, ki so jim takrat rekli: “Ta je pa za tri leta ali več,” seveda če bi jih takratni funkcionarji razumeli. Ena od takih, ki mi je ostala v spominu je “Nikoli ne bom pozabil, kako si nosil čevlje številka 49”. Letela pa se je na enega zagretega partijca, ki se je na vse pretege trudil povzpeti se še višje, a kot se je takrat reklo nesposobnežem, je obul prevelike čevlje. Je pa govornik tisti stavek izrekel v takem slogu, da je takoj bruhnil v jok in to s pravimi solzami.
P. s.
Ta prispevek smo pomotoma objavili izven razporeda in ga nato umaknili. Sledilcem Stareslike se opravičujemo. Vseeno je bil prispevek dovolj časa viden, da smo dobili odziv in dodatne podatke:
– Opisani dogodek je bil leta 1963 ali 1964.
– Črne rute so bile namenjene delavkam, ki so jih v znak žalovanja nosile ves delavni dan.
– Dogodek je snemala RTV, žal v arhivu posnetka nismo našli.
Urednik
Prispevek je napisal: Franc Zabukovec – Bunkar.
Kraj: Stari trg
Datum: 12. 2. 1926 (foto), na pustni torek,
Avtor: neznan
Zbirka: Slavko Rus
Skenirano: 16. 11. 2011
Oblika: kopija fotografije