Dan žena je mednarodni praznik žensk. Napili so se ga po navadi pa moški. Je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk. To so jugoslovanske ženske po drugi svetovni vojni dosegle v celoti. Po letu 1991 je bolj v modi praznovanje materinskega dne.
Upam, da bodo maškare odgnale zimo. Leta 2008 je niso. Potem ko je bilo februarja že skoraj poletje, s temperaturami okrog dvajset stopinj, pa se je 22. marca, na veliko soboto, udejanjil eden od pregovorov, ki sicer že leta ne držijo več (pa četudi še tedaj ne bi, ne bi bilo nič narobe) – »Zelen božič, bela velika noč«. Ja, ja, saj to zna biti res, ampak pretiravati pa le ni treba. Sneg je začel padati že v soboto zjutraj. In glede na to, da se sobota začne že ob pol noči, je bilo to kar zgodaj. Sem bila srečna. Res. In potem je mati narava kar darovala, pa darovala, pa darovala, pa sploh ni znala nehati. Padale so tako velike mačke, da sem, s trenutka na trenutek, imela občutek, da se je Tosama s svojo proizvodnjo vate preselila v nebesa. In to je bil klinčev moker sneg. Težak kot svinec in zato se je na srečo usedal. Če se ne bi, bi ga bilo do velikonočne nedelje en meter. V ponedeljek, kljub prazniku, sem ga kidala cel dan in zvečer sem imela roke do tal, kot afna. Živ dokaz, da smo v sorodu z opicami. Sem bila kar užaljena. Poslušala sem poročila in povsod je padal dež ali pa nič, pri nas pa je padal sneg, kot da že pet let ne bi. Res da nisem bila preveč pridna, take kazni pa le nisem zaslužila. Na veliki petek sicer nisem šla k maši, sem bila pa cel dan lačna k pes. Tukaj bo tudi en nesporazum vmes. Jaz sem sicer pripravila lopato, ampak očitno je nisem postavila na dovolj vidno mesto, pa je bila zmeda tukaj. Jaz sem pripravila lopato za štihat, ne pa za sneg kidat. Da smo si na jasnem za naslednji marec. Marca snega ne pada! Marca se topi!
V torek zjutraj ob šestih, ko je bil že dan, ker še nismo oslovsko premikali ure, pa sem pogledala skozi okno. Vse njive in vrhovi Javornikov so bili pokriti z belo, čisto snežno odejo. En meter nad Javorniki pa se je bohotila polna, smotana luna, ki neugodno vpliva na ljudi in vreme. Očitno. Je bilo res lepo. Če bi še sonce malo obsijalo vrhove Javornikov, bi bilo pa že kičasto. Ampak kaj mi nuca vsa ta krasota, če je pa na mojem dvorišču tudi, pa jo je treba skidati. Bemti!
Ko pa sem prišla v Ljubljano v službo, je sijalo sonce in to ob sedmih zjutraj. Snega pa niti za stavo ne. So me kolegice v službi vprašale, če sem imela lepe praznike.
»Ja«, sem rekla, »krasne, sem kar naprej sneg kidala.«
»A imate dost’ snega?«
»Poln k***c!«
In potem, da me je še bolj jezilo, je v Ljubljani cel dan sijalo sonce. Kadilci smo se martinčkali, dokler smo se še lahko. Sem prišla domov, pa oblačno in spet je en bel prah padal. Pa ni bil štaub cukr. S postaje sem gledala direkt na Triglav, ves s soncem obsijan in sem mu bila fovš, da še sam ni vedel kako.
Doma sem sina vprašala, kje so moje rože za materinski dan. Pa je rekel: »A ne vidiš kolk snega je? Kje pa naj zdej najdem kakšno rožo?!« Sej, konc koncev je imel pa fant tudi prav.
Pri poročilih so povedali, da bo konec tedna suh in malo toplejši. Naj bo. Nisem bila nič jezna. Bom počakala in videla. Prej ne verjamem. Nato me je začelo še nekaj drugega skrbeti. Do nadaljnjega. Če so se začeli vremenski pregovori spet uresničevati oziroma držati, kar naj bi bil dejansko njihov namen, me je pa skrbelo, kaj bo, ko bodo ledeni možje na vrsti.
Voščim za oba praznika. Pa da ne bo kakšne zamere še moškim za dan mučenikov. Včasih se izide, da je marca tudi velika noč. Naj bo še ta vesela, čeprav je letos aprila.
Kraj: Rakek
Datum: 1962
Avtor: neznan
Zbirka: Tončka Jernejčič
Skenirano: 19. 1. 2015
Oblika: razglednica