1915 Pudob – Janez Martinčič v avstrijski vojski

Janez Martinčič, po domače tudi Ivan, je bil doma s srednje velike Poladinove kmetije v Pudobu – edini sin ob petih sestrah. Fotografiran je v studiu, mogoče improviziranem, saj je v ozadju videti svetlobo, ki prodira skozi okno, na tleh je svetla preproga, vojak pa stoji ob preprostem drakslanem stojalu za rože ali malo višji okrogli mizici. Stena zadaj se zdi, da je pregrnjena s platnom, ki pa ni kaj posebej poslikano – ali pa je tista okenska svetloba mogoče naslikana? Mladi Janez ima na prsih odlikovanje v obliki križca. Ga je mogoče pravkar dobil, pa se je zato fotografiral in sliko poslal domačim, da bi bili ponosni nanj? Na prstu se mu sveti prstan. Saj menda ob odhodu v vojsko še ni bil poročen?! Mu je prstan dalo dekle – ali pa kar fotograf, da bi bila slika imenitnejša? Znano je, da so tedanji fotografi imeli na voljo vsakovrsten pribor – oblačila, orožje in druge rekvizite, s katerimi je bilo mogoče prikriti in olepšati realnost vojaškega vsakdana …

(Pravkar spet prebiram Haškovega Dobrega vojaka Švejka, ki je na svoj filozofsko-komično-ironični način delil usodo tisočev vojakov, kakršen je bil Janez Martinčič, ki ga vidimo na sliki. To je zame ena najbolj tragičnih knjig kar jih poznam in čeprav je Švejk na trenutke smešen za umret, je vsa knjiga mojstrovina, ob kateri te ne neha polivati zona, ko ti pisatelj postavlja pred oči nepopisne nesmisle vojne. Če ob Švejka postaviš še Solženicinov Avgust štirinajstega, ki slika, kako je bila vojna videti na ruski strani, postane že doživetje zgolj branja (!) o vojni skoraj neznosno).

Čedni mladenič pametno in strumno, kar nekoliko kljubovalno gleda v fotoaparat, vojaško kapo pa je prijel s tremi prsti kot doma klobuk, ko si jo je posadil na glavo, kakor bi hotel reči: “Še vedno sem v mislih doma, na kmetiji! Tja sodim, ne v uniformo!”

In res: spomini na njegovo vojaščino v prvi svetovni vojni so pretresljivi. Njegova prva naloga je bila za frontno črto noč in dan stražiti mrliče, ki so jih prinašali z bojišča. Za neizkušenega kmečkega mladeniča sedemnajstih let je bilo to strahotno početje, da so se mu lasje dvigovali od groze. Pozneje je tudi on otopel in ga pogled na mrtve ni več pretresel, še huje, postal je samoumeven del vsakdana. Kakor takrat, ko je nekje v Tirolah priletela granata in ubila dvanajst soborcev hkrati, njega pa zasula, da je komaj preživel in ostal za zmeraj na pol gluh. Na Tirolsko je prišel z ruske fronte in ko so ga hoteli poslati spet nazaj v Rusijo, se je uprl – pridružil upornikom? – in končal v vojaškem zaporu. Znanec iz domačih krajev, ki je bil bolj ubogljiv, mu je ob premeščanju oponesel: “Viš, Janez -kaj si norel?! Mi gremo zdaj domov, ti si pa zaprt!”

Ko se je Janez iz vojne srečno vrnil, je najprej moral na tuje, da je rešil zadolženo domačijo, šele potem se je lahko poročil in prevzel kmetijo …

Najprej je bilo z lepo pisavo napisano le ime in naslov: Ivan Martinčič, Pudob št … , pošta Stari trg. Potem je vnuk ali vnukinja dodal še: Stari oče, Pudob št. 17, Lož, v avstrijski vojski – vpoklican.