1941 Pudob – Zadnja slika Janeza Martinčiča

Na začetku okupacije, ko sta Martinčičeva fanta še hodila v igovsko šolo in je bil oče še živ, je nekoč v razred prišla vaščanka iz Iga vasi in nagovarjala otroke naj se včlanijo v italijansko mladinsko organizacijo GIL ter naj se naučijo italijanščine. Martinčičev oče pa je rekel sinovoma: “Jezika se le naučita, znanje tujih jezikov nikoli ne more škoditi, v fašistično organizacijo pa se ne bosta včlanila.”

Zaradi svojega političnega delovanja – bil je tudi občinski odbornik in je veljal za zelo dobrega govornika – pa je bil Janez Martinčič hudo kaznovan, saj je bil med vojno pri okupatorjih označen kot “nezanesljiv”. Skupaj s še dvanajstimi drugimi Pudobci so ga v Duli pod Ulako 5. avgusta 1942 ustrelili Italijani. Sin Tone se pretresen spominja, kako so pobite z lojtrnim vozom peljali v Viševek na pokopališče. Med njimi je bil tudi Nande, Čičkin sin. Poladinovega očeta Janeza so Italijani tistega dne odpeljali že zjutraj skupaj z drugimi s seznama, ki so ga naredili domačini in jih še pred poldnevom ustrelili. V septembru je sledilo partizansko povračilo, ko so partizani 3. septembra 1942 med drugimi ubili tudi Primorca Miho Čača, ki je bil doma iz okolice Devina pri Trstu in je živel v Pudobu. Bil je obdolžen, da je Italijanom dal imena mož iz Pudoba, ki so jih potem ustrelili v Duli. Miha Čač je bil namreč Italijanom za tolmača, medtem ko so popravljali porušeni pudobski most, v Pudob pa je prišel še pred vojno, ker se je kot mnogi Primorci umaknil pred fašističnim nasiljem v Jugoslavijo. Šele pozneje se je pokazalo, da krivec za poboj Pudobcev ni bil on.

Mesec dni po očetovi smrti, ko sta Janezova sinova, 11-letni Vinko in 8-letni Tone z mamo Ivano ravno mlatila ajdo v Nadlesku, je tja prihitela Janezkova Vera iz Dan, trgovska pomočnica v Majdarjevi trgovini v Pudobu: “Pojdite domov, Italijani vam vestirajo po hiši!” Pustili so ajdo, da so delo dokončali Ribničanovi in šli domov … Mamo so vojaki takoj odgnali, otroka pa zaprli v kuhinjo. Vinkota, ki se ni hotel ločiti od matere, so zbrcali in pretepli.

Tisti dan je fantoma živo ostal v spominu za zmeraj:

Iz Pudoba so takrat odpeljali poleg naše mame Ivane še Čičko – Marijo Palčič, Gregorčkovo teto Ivano Antončič, Mero Antončič in Malko Ponuda. Najprej so jih nagnali pred Primoževo hišo. Našo mamo so potem spustili za nekaj ur in rekli, da doma lahko porabi kolikor hoče, ne sme pa ničesar odtujiti od tega, kar ima v hiši. Ostali niso imeli veliko premoženja, pri nas pa je bilo pravo “skladišče” živeža in drugih dobrin … Italijani so pobrali vso živino, razen prašiča, ki ga niso našli, ker je bil v malo zamaknjenem zidanem svinjaku. Zanj je pozneje, čez nekaj dni, poskrbela Ribničanova teta, ki je šla na komando prosit za dovoljenje in ga tudi dobila. Tiste ure, ko so vojaki izpustili mamo domov, sta prišli stara mati in teta pogledat, kaj se je zgodilo z nami, in ko sta sedeli pri oknu, sta zagledali Italijane, ki so prihajali s trenom – vprežnimi vozovi, ki so jih vlekle mule. Nanje so potem naložili naš živež, obleko in vse, kar jim je bilo všeč. V zgornjih prostorih je oficir premetaval naše reči in si zlagal v kovček, ki mu ga je morala dati mama … Naš stari oče je bil tistega dne ravno pri sosedovih, kjer mu je napadalna krava z rogmi pretisnila prsni koš in je zato obležal tam. Čez en mesec je umrl in takrat je bila Poladinova domačija že tako opustošena, da starega očeta niso imeli več kaj obleči za pogreb. Sorodnica Zofija je dala sinovo obleko, v kateri so ga pokopali.