Slika prikazuje notranjost oljarne v Dolenji vasi. Letnica nastanka je približna, zagotovo pa je iz obdobja pred vojno, ko sta bila lastnika še brata Unterweger iz Avstrije, poslovodja pa je bil Martin Klammer. Sliko smo dobili pri Meletovih iz Cerknice. Na fotografiji so: peč, kotel, hladilnik in zbiralnik, ki so bile ključne naprave za proizvodnjo olja.
V oljarni so s postopkom parne destilacije pridobivali eterično olje iglavcev. Temu so takrat rekli kar kuhanje, podobno, kot se reklo žganjekuhi, kuhanje šnopsa. V starih zapiskih in dokumentih o tej oljarni, ki jih hranijo pri Meletovih, je bil uporabljen celo izraz žgalnica za jelkovo olje.
Postopek je bil naslednji: veje iglavcev so najprej zrezali s slamoreznico in tako dobili maso iz sesekljanih vej, češarke so mleli s posebnim mlinom. Kakšno olje so nameravali narediti, je bilo odvisno od vrste iglavca, ki so ga uporabili v ta namen (jelka ali hoja, jelkini češarki (jelkino olje), smreka (smrekovo olje), bor (borovo olje) in brinje (brinovo olje). V bakren kotel, vidimo ga na sredini, so obenkrat naložili 1000 kg zmlete mase. V peči, na sliki je na desni strani, so z vretjem vode dobili paro, ki so jo po cevi dovajali v kotel. Tako je iz kotla izparevala hlapna snov (eterično olje) skupaj z vodno paro. Vse skupaj se je hladilo v hladilniku (kondenzator), vidimo ga dvignjenega za kotlom, od tam pa je mešanica olja in vode tekla v zbirno posodo pod hladilnikom, kjer se je olje ločevalo od vode. To je bilo res na hitro povedano, v resnici pa je kuhanje enega kotla trajalo nekje do 8 ur, oziroma dokler je kuhanje dajalo olje. V oljarni so imeli dva kotla, vendar so večinoma kuhali samo v enem. Po končanem kuhanju so ostanke vej ali češarkov porabili za kurjenje v peči, vodo pa so zavrgli.
Na sredini slike je bakrena zbirna posoda, kamor se je iz hladilnika stekala voda in olje, strokovno se temu reče hidrolat. V tej posodi se je olje ločevalo od vode in tako so dobili končni produkt. Če upoštevamo dejstvo, da se je iz 1000 kg jelkinih vej nakuhalo 2.8 kg olja (iz češarkov malo več), borovih vej 2 kg in iz smrekovih vej celo samo 1.8 kg, potem je bilo potrebno resnično dosti dela, da se je nakuhala končna količina olja, ki se je merila v 50 ali 100 kilogramih in jo je poslovodja Martin Klammer dostavljal kupcem širom po Evropi in celo čez lužo v Ameriko.
Zapis na zadnji strani pove, da gre za oljarno v Dolenji vasi.Slovarček:
- šnops: žganje
- žgalnica za jelkovo olje: destilacija jelkovega olja
- obenkrat: naenkrat
- češarek: storž
Viri:
- Joži in Zvone Mele
Kraj: Dolenja vas
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 15. 1. 2017
Oblika: fotografija
