Quantcast
Channel: Avtor neznan – Stare slike
Viewing all articles
Browse latest Browse all 1717

1930 Dolenja vas – V oljarni

$
0
0

170115224Slika prikazuje notranjost oljarne v Dolenji vasi. Letnica nastanka je približna, zagotovo pa je iz obdobja pred vojno, ko sta bila lastnika še brata Unterweger iz Avstrije, poslovodja pa je bil Martin Klammer. Sliko smo dobili pri Meletovih iz Cerknice. Na fotografiji so:  peč, kotel, hladilnik in zbiralnik, ki so bile ključne naprave za proizvodnjo olja.

V oljarni so s postopkom parne destilacije pridobivali eterično olje iglavcev. Temu so takrat rekli kar kuhanje, podobno, kot se reklo žganjekuhi, kuhanje šnopsa. V starih zapiskih in dokumentih o tej oljarni, ki jih hranijo pri Meletovih, je bil uporabljen celo izraz žgalnica za jelkovo olje.

Postopek je bil naslednji: veje iglavcev so najprej zrezali s slamoreznico in tako dobili maso iz sesekljanih vej, češarke so mleli s posebnim mlinom. Kakšno olje so nameravali narediti, je bilo odvisno od vrste iglavca, ki so ga uporabili v ta namen (jelka ali hoja, jelkini češarki (jelkino olje), smreka (smrekovo olje), bor (borovo olje) in brinje (brinovo olje). V bakren kotel, vidimo ga na sredini, so obenkrat naložili 1000 kg zmlete mase. V peči, na sliki je na desni strani, so z vretjem vode dobili paro, ki so jo po cevi dovajali v kotel. Tako je iz kotla izparevala hlapna snov (eterično olje) skupaj z vodno paro. Vse skupaj se je hladilo v hladilniku (kondenzator), vidimo ga dvignjenega za kotlom, od tam pa je mešanica olja in vode tekla v zbirno posodo pod hladilnikom, kjer se je olje ločevalo od vode. To je bilo res na hitro povedano, v resnici pa je kuhanje enega kotla trajalo nekje do 8 ur, oziroma dokler je kuhanje dajalo olje. V oljarni so imeli dva kotla, vendar so večinoma kuhali samo v enem. Po končanem kuhanju so ostanke vej ali češarkov porabili za kurjenje v peči, vodo pa so zavrgli.

170115224-002Na sredini slike je bakrena zbirna posoda, kamor se je iz hladilnika stekala voda in olje, strokovno se temu reče hidrolat. V tej posodi se je olje ločevalo od vode in tako so dobili končni produkt. Če upoštevamo dejstvo, da se je iz 1000 kg jelkinih vej nakuhalo 2.8 kg olja (iz češarkov malo več), borovih vej 2 kg in iz smrekovih vej celo samo 1.8 kg, potem je bilo potrebno resnično dosti dela, da se je nakuhala končna količina olja, ki se je merila v 50 ali 100 kilogramih in jo je poslovodja Martin Klammer dostavljal kupcem širom po Evropi in celo čez lužo v Ameriko.
170115224zZapis na zadnji strani pove, da gre za oljarno v Dolenji vasi.
Pa še nekaj o nabiranju češarkov, ki so bili najboljši za kuhanje olja in zato tudi najbolje plačani. Za razliko od vejevja, ki je bilo dostopno celo leto, so češarke nabirali samo en mesec, praviloma je bil to avgust. Takrat je bilo treba izkoristiti priložnost in jih čim več nabrati. Nabiralci so največkrat poznali predele, kjer jih je bilo največ. Če je bila letina dobra in jih je bilo dosti, so takrat lahko tudi več dni spali v gozdu. Tako so si rezervirali območje, pa še časa za nabiranje je bilo več. Najboljši češarki rastejo na vrhu jelke, zato je bilo potrebno znanje in spretnost plezanja. To so največkrat delali mlajši, starejši pa so se držali bolj pri tleh. Če so drevesa rasla dovolj skupaj, so posamezniki celo skakali z ene jelke na drugo in se tako izognili spustu in ponovnem plezanju na drugo drevo. Nabrane češarke so napolnili v vreče, te pa so v dolino, oziroma oljarno, speljali z vozmi. Zaradi opisanega je bilo nabiranje češarkov naporno in predvsem zelo nevarno.

Slovarček:

  • šnops: žganje
  • žgalnica za jelkovo olje: destilacija jelkovega olja
  • obenkrat: naenkrat
  • češarek: storž

Viri:

  • Joži in Zvone Mele

Kraj: Dolenja vas
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Joži Mele
Skenirano: 15. 1. 2017
Oblika: fotografija



Viewing all articles
Browse latest Browse all 1717

Trending Articles