Neznan fotograf je napravil lep posnetek na Rakeku, ko prihajajo nedeljsko odpravljeni domačini k sv. maši v farno cerkev na Rakeku. Po sencah sodeč je bilo to zgodaj dopoldne in je bil verjetno praznik ali pa žegnanje na Rakeku, da je bila maša dopoldan. Takrat Rakek še ni bil fara, ampak le podružnica fare Unec.
Potujoči fotografi so se včasih postavili pred cerkev in slikali mimoidoče ter ponudili naročilo slik. Tokrat je fotograf poslikal Tončko Ivančič z Unca s svojimi fantki. Ivančka drži za roko, Tonček pa se je zvedavo postavil in verjetno ugiba, kaj je ta naprava, pokrita s črno zaveso.
Tukaj je mama Tončka še čila in zdrava. Proti koncu vojne je začela bolehati za hrbtenico in je čedalje težje hodila. Takratni zdravnik ji je svetoval, naj rodi še enega otroka, da bo šla« ta slaba kri« ven, pa bo morda ozdravela. Poslušala je njegove nasvete in rodila še enega otroka in od takrat nič več stopila na noge. Nobene pomoči ni bilo, nobene zdravljenja ali kakršne koli terapije, kaj šele invalidskega vozička. Sosed, ki je bil mizar, ji je napravil stol z ograjco in spodaj odprtino in to je bilo vse, kar je bilo možno za ublažitev težave. K njim je prišla gospodinjit njena sestra. Otroci so odraščali ob mami brez mame, in ko je bila stara najmlajša deklica petnajst let, je ta uboga mučenica umrla. Polnih petnajst let je sedela v kuhinji poleg štedilnika. Zjutraj so jo prinesli na stol in zvečer odnesli v posteljo.
V razmislek vsem, ki zdaj kritiziramo zdravstvo in jamramo za vsako malenkost.

- Tonček,
- Ivanček,
- Tončka Ivančič.
Prispevek je napisala: Ana Ivančič.
Kraj: Rakek
Datum: 1942/43
Avtor: neznan
Zbirka: Ana Ivančič
Skenirano: 2. 3. 2017
Oblika: fotografija
