1935 Lož – Mesto Lož pred vojno

Zadaj je Križna gora, še pred njo griči, med katerimi stoji Grič kapelica in mimo nje vodi steza v Podlož. Za notarjevo hišo se vidijo manjše hiše, ki jih tudi ni več, na njihovem mestu pa stoji zadružni dom, poznejši obrat Kovinoplastike, Rotoja in zdaj obrata Inpro. Njiv s slike ni več, pozidane so s stavbami Kovinoplastike. Lipe, ki so na sliki še mlade, so zdaj mogočne in stare, že ničkolikokrat obrezane, polomljene in spet obraščene, stoji jih pa le še nekaj malega. Deloma jih je nadomestil nov parkovni nasad pri spomeniku Janezu Hribarju pred Kovinoplastiko. Kot otrok sem slišala, da so tisti nasad lip, ki je v juniju opojno dišal, imenovati Gašperinov drevored, ker naj bi bil pobudnik zanj učitelj Rudi Gašperin, prijatelj Maričke Žnidaršič, ki je naslikal prelepi nagelj na njenem oknu in še marsikaj, tudi kulise za Amatersko gledališče Stari trg. Menda se je pod tistimi lipami zelo rad sprehajal … v klobuku in s špancirštokom v roki. Zdi se mi, da sem ga kot otrok nekajkrat videla prihajati iz Loža v Stari trg.

Lož so avgusta 1942 požgali Italijani, po vojni pa je bil obnovljen in postal zelo drugačen kot je bil prej. Tu se vidijo tedanji skednji, kapelica, Lončičeva hiša, zadaj ena od številnih loških gostiln, po domače imenovana Pri Mlakarčku – zdaj je tam okrepčevalnica z duhovitim imenom Edina v mestu (… naj ji bo malo zastonj reklame, saj smo sami domači …). Te stavbe še stojijo, saj ob požigu Loža avgusta 1942 edine niso zgorele in so ene redkih, ki so še take kot pred vojno. Lesenih skednjev pa razen enega ni več, po vojni pa je bila sezidana tam še ena Mlakarčkova domačija, ki pa z gostilno nima zveze.

Križna gora na tej sliki s cerkvijo na vrhu od daleč ni videti drugačna kot danes, a v resnici je: romarska hiša in župnišče imata na sliki še streho in ne razpadata kot zdaj, tudi tedanjega vrta ni več. Na Križni gori je odraščala pisateljica in pesnica Magda Sražiščar – Magduška, Kriška Magda, avtorica povesti Ciganka, Dvoživke in drugih. Pesmi je objavljala v Kmečkem glasu ter na radiu Ljubljana in prejela kar nekaj priznanj zanje, gotovo pa je bilo zanjo največje priznanje velika popularnost in množično branje njene Ciganke, ki je izšla v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Na tem izseku je spredaj kapelica, ki je bila leta 1963 ob začetku gradnje Kovinoplastike porušena, kip Matere božje iz nje pa naj bi bil v župnišču Stari trg. V notarjevi hiši so bili nekaj časa poslovni prostori Kovinoplastike, pozneje pa je bila porušena. Za notarjevo hišo je bila stavba, v kateri je bil pred vojno med drugim zapor (iz njega je pobegnil revolucionar in politik France Popit), pozneje v zgornjih prostorih stanovanje direktorja Kovinoplastike, v osemdesetih letih pa spodaj zametki obratne ambulante Kovinoplastike in zgoraj računovodstvo.

Lož je mestne pravice dobil leta 1477, ko so Ložanje namahali Turke, ki so vdrli z morske strani. Izročilo pravi, da so jih porezali z arežni, kajti v Ložu so že tedaj strojili kože in arežni so bili vedno pri roki in ostro nabrušeni. Z njimi so namreč ogarbali notranjo stran kož ter odstranili maščobo in vezivo. Takisto so takrat naredili tudi s Turki …

Ko jim je cesar Ferdinand podelil mestne pravice, je bila to velika reč: smeli so imeti obzidje, imeli so semenj, in vsak, ki se je na novo priselil v Lož, mu šest let ni bilo treba plačevati davkov. Pa kdo ve kaj še. Tako so se v Lož priselili ljudje od vsepovsod in mu za vedno dali pečat drugačnosti, podjetnosti, imenitnosti …

Vseeno pa je treba omeniti še nekaj pomembnih Ložanov:

• V 18. stol. je tu oziroma na Križni gori živel Filip Jakob Repež, organist in skladatelj, ki je izdal tri zbirke nabožnih pesmi.
• Leta 1867 se je v Ložu rodil Fran Milčinski, sodnik in pisatelj, ki je pozneje napisal genialne Butalce in še marsikaj. Komaj tri leta star se je s starši preselil v Ljubljano. (Kaj bi bil šele napisal, če bi v Ložu ostal!!? (:-))
• V Ložu na sodišču je nekaj čas služboval pisatelj Hinko Dolenec, ki je v svojih zapisih pustil podobe notranjske dežele, njenih gozdov in divjadi v njem, pa tudi ljudi (n. pr. Vragov oče).
• Del svoje mladosti je v Ložu preživel sijajni pesnik in prevajalec Jože Udovič.
• Revolucionar Janez Hribar je poskrbel, da je po vojni v Loški dolini zaživela kovinsko predelovalna industrija…

Toliko o znanih Ložanih mimogrede in na pamet.

“Moje rodno mesto, katerega ne bom nikdar pozabila – Lož.” Tako je zapisala Mimi Bravec, ki je domači kraj zapustila še mlada, saj je odšla na šolanje v Ljubljano, Skopje in Zagreb, a se je vanj vedno rada vračala. Fotografija je iz njenega albuma, ne vemo pa kdo jo je posnel.