V letu 1930 se je v Sloveniji razmahnilo kolesarstvo. Športni kolesarji so se združevali v klube in tudi na Rakeku je bil eden. Dokler nisem uzrla te slike, zanj nisem vedela, niti ga ni nihče do sedaj nikdar omenil.
Sklepam, da je bil klub ustanovljen v začetku leta 1930. Istega leta sta se na Rakeku zgodili dve nesreči, v kateri sta bila vpletena kolesarja.
Spomladi se je s kolesom zaletela v avto neka ženska in dobila hujše notranje poškodbe. Menim, da ga je morala prav čakati pri tedanji gostoti prometa.
Oktobra pa bi bila nesreča kmalu hujša. Neko nedeljo je 21-letni F. U. izpred domače hiše peljal s kolesom proti glavni cesti. Ko je zavil nanjo, je »nenadoma brez vsakega znaka pridrčal avto«, last rakovškega tovarnarja. Fant je naglo skrenil, tako da ga je avto le oplazil in je padel po tleh, zaradi česar je krvavel in so ga odpeljali k zdravniku v Cerknico.
Ne smem spustiti opazke novinarja časopisa Slovenec:
«Sploh opažamo, da kolesarji in avtomobilisti skozi našo vas prehitro vozijo, posebno avtomobilisti vedno pozabljajo, da se vozi skozi vas samo z brzino 6 km.«
Nekega toplega avgustovskega dne leta 2003 sva z mamo rezali drva. Pravzaprav je mama rezala na cirkular, jaz pa sem jih pospravljala. En kup sva jih, enega sva pustili za naslednji dan, ker je mama ugotovila, da cirkular slabo reže in da ga bo treba nest nabrusit. Sebastjan je bil jezen, ko je prišel iz službe. Je rekel, da bi on drva zrezal samo ne takoj, saj ji jih ne manjka. Toda ne, mama ni mogla počakat en teden. Se je mudilo, ker je lahko že naslednji dan sneg. Povedala mu je, da je treba peljat šajbo (od cirkularja) v Cerknico nabrusit.
“Kar mami naj jo pelje s kolesom. Saj zdaj se je že tolikokrat peljala, da ima že prakso.” (Se je norčeval iz mene, ker se še nisem, sem ga pa nagnala, da mi je zrihtal kolo. Svoje, na šestnajst prestav. Ne vem sicer, kaj naj z njimi delam, ker ima avto le štiri, pa še s tistimi ne vem kaj početi).
“Saj bi se vozila, pa je kar naprej dež.”
“Ja, ja, vsak izgovor prav pride.”
Naslednjega dne zgodaj vstanem, res zgodaj, ob šestih. Hočem iti z biciklom v Cerknico, in ko to mami obelodanim, čisto znori:
“Saj se ne znaš peljat, to je drugačno kolo, kot si ga vajena, že dvajset let se nisi vozila, saj te bo še avto povozil. Sploh pa nimaš po kaj iti!”
Zdaj pa ne vem, ali se za bicikl boji, ali zame, ali da ji ne bi bilo treba pogreba plačat. Pa nisem šla. Sem se cel dopoldan prekladala po kuhinji. Potem sem se odločila, da si bom naredila torto.
Čez tri dni sem šla na bankomat po denar, potem pa še po karto za v službo. Je treba vnaprej misliti, v ponedeljek ne bo časa, ker bo težko malo prej vstati. Sem se peljala z biciklom, prvič po dvajsetih letih. Mama in Sebastjan sta se režala. Kar naj se! Sem komaj poganjala v klanec, pa sem kar peljala. Pa če crknem. Tega zadovoljstva, da bi šla peš in kolo rinila zraven, jima pa ne privoščim, sem si mislila, ker sem vedela, da špegata na skrivš za mano. Crklna nisem, ni pa dosti manjkalo.
Kot je že v navadi, nismo prepoznali nikogar.
Tretji z desne je Martin Puntar, gostilničar z Rakeka in verjetno podpornik kluba.
Tudi tu nismo prepoznali nikogar. Zanimivost je, kako so si nekateri “oprtali” rezervne šlaufe.
Marta Mele, sorodnica Martina Puntarja, je zapisala podatke.Slovarček:
- cirkular: krožna žaga, navadno pritrjena na namizju
- šajba: rezilo, nazobčani list krožne žage
- šlauf: zračnica pri kolesu
Viri:
- Slovenec: političen list za slovenski narod. Ljudska tiskarna, 22.10.1930.
<https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-B1ACC3EW>
Kraj: Rakek
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Mele
Skenirano: 5. 3. 2017
Oblika: fotografija
