Gospodar in njegov zet kosita krmo za govedo, konje in ovce. V ozadju se je nekaj že suši na ostrnicah, ki veljajo za posebnost Loške doline, a so jih uporabljali tudi v Novem Kotu, prav tako kot v Loškem Potoku.
Sonce je že visoko, sence so kratke in vroče jima je, a vztrajata, da bi bila parcela danes pokošena v celoti ali vsaj da bosta pokosila vse, kar sta se namenila za ta dan. Potem bo še veliko dela, preden bo seno v skednju: redi je treba čim prej razmešati – verjetno jih je katera od domačih žensk že takoj, ko je šla rosa dol – nato je treba sušečo se travo obrniti, prigrabiti v ograbke, spet obrniti. Če ne bo še suho, dati v kopice in jih zjutraj raztresti ter spet obračati do popoldneva … razen, če bodo ovenelo travo še isti dan zdeli v ostrnice. Če bo vroče, bo naslednji dan popoldne seno v ograbkih suho – treba ga bo naložiti na voz in dobro potlačiti, povezati z žrdjo in poriepnekom, da se ne raztrese, odpeljati domov in zmetati na skedenj … Ta pa mora biti do jeseni do vrha poln, kajti pri Mavrinovih imajo za te kraje veliko živine …
Mavrinova hči Tilka Klepac je zapisala tudi, kako so gospodarili z ovcami, ki veljajo za skromne živali in so včasih preživele zimo s komaj kaj več kot ostanki in raztreseno krmo, ki je padla iz jasli kravam in konjem. Tu je odlomek iz njenih spominov:
Poleg goveda in konj smo imeli vedno pri hiši tudi ovce. Ovce niso bile v istem hlevu kot krave in konji, ampak so bile pod hišo zraven kleti. Ko si vstopil skozi vrata za v kevder, si prišel v prostor za živali. Tu so bile na levi ovce in kure, na desni pa prašiči in kotel za svinjsko kuho. Poleg kotla je bilo korito s sekačem. V ogradi za ovce je bilo skoraj vedno okrog deset ovac. Pozimi okrog pet ovac, bider in mladički – jagenjčki, poleti pa so tu v glavnem samo prespale, ker so bile večji del dneva na paši. Njihovo število se je tekom leta manjšalo. Skoraj vsak mesec je ata eno zaklal, da smo jo pojedli, ker drugega mesa ni bilo. Ovčje meso smo imeli v družini vsi radi. Jedli smo ga kot pečenko, če je bila žival mlada. Če pa je bila stara, je mama skuhala golaž, obaro in juho. Nekoč je bilo zelo vroče poletje in mama se je bala, da nam meso ne bi zasmrdelo, hladilnikov in zamrzovalnih skrinj ni bilo, zato ga je spekla kot pečenko in zalila s svinjsko mastjo. Tako se je ohranilo dlje časa. Pojedli smo vse: meso, jetra, pljuča, ledvičke in kri. Kri je spekla na masti, da se je strdila. Strjenko je zrezala na koščke in z njo naredila štrudelj kot z jabolki ali s skuto. Tega nisem marala. Jedla sem le, če sem bila zelo lačna.
Tiste čase je bilo na kmetih videti le malo rejenih ljudi – vsi so bili vitki, a močni, vzdržljivi in utrjeni – užikani kot ta dva moška.
Posebnost na tej sliki se mi zdi, da ima Štodlov oče oselnik pripet spredaj, saj so ga navadno nosili zadaj. A je že vedel zakaj – najbrž mu je bilo tako bolj pri roki, pa tudi, visokega in suhega kot je videti, najbrž tudi ni oviral pri zamahovanju s koso. Če so ga že bolele roke od dolgih ur košnje, je bilo manj naporno segati po oslo in ognjilo predse kot za hrbet … tudi najmanjši gib, če ga moraš kar naprej ponavljati, hudo utrudi, zato velja dobro premisliti in kar naprej izboljševati svoje postopke …
Ko smo že pri oselniku: kdor ni nikoli kosil na roke, morda ne ve, zakaj ima oselnik dva rožička spodaj: zato, ker bi se med malico ali počitkom, ko ga kosec odloži, prevrnil in iz njega bi iztekla voda. Brušenje kose brez vode ne bi bilo več mogoče ali bi vsaj bilo zelo težko in neučinkovito …
Dva od moških na Štodlovi domačiji, gospodar in zet leta 1967, izvemo iz zapisa na zadnji strani slike.Slovarček:
- kevder: klet
- bider: oven (Novi Kot)
- užikan: utrjen, vzdržljiv (Loška dolina)
- poriepnek: porepnik, dolga vrv za povezovanje tovora na senenem vozu
- štrudelj: zavitek
Viri:
- Tilka Klepac, Spomini, 2017
Kraj: Novi Kot
Datum: 1967
Avtor: ni znan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 11. 12. 2017
Oblika: fotografija