V zbirki slik pri Mavrinovih se je ohranila tudi ta fotografija iz leta 1963, natančneje 29. januarja, ko jo je napravil neznan fotograf, prikazuje pa Štodlovo, t. j. Mavrinovo domačijo v Novem Kotu. Hiša je bila zgrajena po vojni na pogorišču prejšnje.
Tilka Klepac, rojena Mavrin, se takole spominja notranjosti hiše na sliki:
Ovce so imele svoj hlevček pod hišo, ne v hlevu in to pod spalnico. Prostor so si delile s kokošmi in prašiči. Ovce so bile v levem delu ob vratih, kokoši v zadnjem levem kotu, nasproti kur je bil kotel za kuhanje svinjske krme. V desnem kotu ob vratih pa je bil svinjak. Ker pa v hiši nismo imeli betonske plošče, ampak samo grede obite z deskami, je v spalnico prihajal duh po ovcah, prašičih in kurah. Nas domače to ni motilo, ker smo bili tega vajeni, če pa je kdo prišel k nam in prespal kot gost v spalnici – hiši – mojih staršev, je zjutraj takoj povedal, da ga je motil smrad iz kleti. Tla kleti so bila pokrita z zemljo. Bila so trda kot beton, ker se je z leti zemlja utrdila. Ko smo novembra, navadno 29. novembra, prašiča zaklali, smo svinjski kotel zamenjali s kotlom za žganjekuho. Šnops smo kuhali vedno pozimi, da smo porabili čim manj vode. Imeli smo namreč vodnjak, kjer je voda komaj zadoščala za gospodinjstvo in za napajanje živine. Ko sem bila že v šoli v Starem trgu, so svinjak premestili k hlevu pod skednjem. Sedaj pa ni smrdelo po njih, je pa mama mnogo bolj trpela, kajti kotel za svinjsko kuho je tudi dobil novo mesto, kar pa je bilo čisto na drugem koncu svinjaka in mama je nosila hrano prašičem dobrih petdeset metrov daleč. So pa ovce in kure ostale na istem mestu. Leta 1967 smo hišo izpraznili in naredili betonsko ploščo. Delo je bilo gotovo ravno za mojo poroko. Tako so ovce ostale pod hišo do leta 2000. Takrat se je brat Ivan upokojil in ovce preselil v štalo. Kure pa so domovale pod hišo vse do njegove smrti leta 2015.
Iz prvega dela kleti so vrata vodila v drug prostor pod hišo. Tam smo imeli v pregradah krompir, silos, peso in kolerabo za prašiče, jabolka in sod s kislim zeljem. Tudi tu so bila tla zemljena. V levem kotu ob vratih, ki so vodila v drugi del kleti, je bil sod s kislim zeljem. Ob levi steni kleti so bile še tri pregrade za debel krompir. To pa zato, ker so bile sorte krompirja ločene. Spomnim se, da smo imeli dolga leta naslednje sorte: merkur, igor, akersegen. Ob zadnji steni je bila pregrada za droben (prašičji) krompir in za jabolka. To, da so bila jabolka zraven krompirja, ni bilo dobro. Vedno so imela duh po krompirju. Ob desni steni pa je bil ob majhnem okencu silos za svinjsko krmo in pregrada za kolerabo in peso. V jeseni smo še v vsako luknjo, če se je le dalo, potaknili sode z namočenim sadjem za šnops …
Zame je bil opis silosa za kisanje krme nekaj novega, le megleno se spomnim, da sem nekje v Loški dolini nekoč nekoga videla jemati nekakšno zeleno reč iz velikega kovinskega soda in tisto zmešati med prašičjo krmo v pominjaku – je bil tisti sod varianta silosa iz Novega Kota, ki je bil betonski?
Redkost na starih fotografijah: datum in kraj nastanka slike.Slovarček:
- silos: veliko betonsko korito za kisanje zelenih delov kolerabe in bele krmne pese (Novi Kot)
- pominjak: škaf za pripravo in prenašanje obroka prašičje krme (Loška dolina)
Viri:
- Tilka Klepac, Spomini, rokopis, 2017
Kraj: Novi Kot
Datum: 29. 1. 1963
Avtor: ni znan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 11. 12. 2017
Oblika: dve fotografiji