Že leta 1823 je starotrški župnik Gregor Jereb poročal, da hodijo pozimi moški na Hrvaško sekat in tesat les. Te sezonske delavce so imenovali hrvatarji. Hodil je tudi oče moje stare mame France Primšar s Knežje Njive. Stara mama mi je to večkrat pripovedovala in jaz sem si vse »zapomnila«, zato pa sedaj nič o tem ne vem. Kdo so možje na sliki, ne vemo, mogoče je moj pradedek med njimi.
Hrvatar je bil član delavske skupine, ki je delala v gozdovih Slavonije, Madžarske, Sedmograške in Romunije. Sprva izključno v slavonskih gozdovih, kasneje pa tudi vse tja do Rusije. Ker pa je pot tja peljala preko hrvaškega ozemlja, so jih imenovali hrvatarji. Na pot so, do zgraditve železnice, odhajali peš ali z vozovi. Včasih niso zaslužili niti toliko, da bi si lahko plačali vozovnico in so morali domov priti peš, kar je lahko trajalo 14 dni in več in so se vrnili k družinam strgani, lačni in utrujeni.
Z Notranjske so odhajali v skupinah od šest do štirinajst ljudi. Velikokrat so bili z njimi tudi fantje, stari od 12 do 16 let, ki so skrbeli za koče in se učili dela. Odhajali so predvsem revnejši kmetje. Na pot so odšli jeseni, ko so doma zaključili s kmečkimi opravili, sezona sečnje pa je trajala od tri do pet mesecev. Domov so se vračali običajno okrog velike noči. Ob prihodu v tuje kraje so najprej postavili kočo, ki je imela v sredi ognjišče in le vrata, brez oken. Slamo za postelje so dobili v najbližji vasi.
Skupine so se imenovale kumpanije. Najstarejši delavec, imenovan kosator ali kasator, je vodil posle. Najmlajšega so imenovali fant in je bil kuhar. Poleg tega je skrbel še za red v koči in jo je lahko zapustil le, če je šel po drva ali vodo. Edini prost dan je imel za božič in takrat je kuhal nekdo drug. Delavci so se medsebojno dogovarjali glede delitve dela in na podlagi tega tudi določali zaslužek.
Ob nedeljah so radi odšli v vas v gostilno, da so se družili. Slovenski duhovniki so se nad tem zgražali, ker so le redki hodili k maši. Nekateri so tam ostali in se poročili s Slavonkami. Njihovo že tako težko delo so oteževale še vremenske razmere in nepošteni posredniki, saj se je večkrat zgodilo, da za svoje delo niso bili pošteno plačani in so se predčasno vrnili domov.
Hrvatarji so domov prinašali zaslužek, ki ni bil pomemben le za družino, temveč je vplival tudi na lokalno ekonomijo. Tako so npr. hrvatarji pomagali zgraditi Dom v Loškem potoku. Večkrat pa so bili vzpodbuda tudi za literate.
En sod pa upam, da ni prazen in cepin za podporo.
Kotel, v katerem je fant kuhal ne prav obilne in kalorično bogate obroke.
Precej “švoh” čevlji za delo v gozdu počivajo na lesenem zaboju, ki je služil kot kovček in je še nekje doma na podstrehi. K nov.
“V spomin l. 27”. Spoznali pa nismo nikogar.Slovarček:
- cepin: gozdarsko orodje za premikanje hlodov
Viri:
- Riman, Kristina; Riman, Barbara (2016). Hrvatarji v slovenski književnosti. Slavistična revija, letnik 64, številka 3, str. 315-324. URN:NBN:SI:doc-EVDOJ847 from https://www.dlib.si
- Kebe, J. Loška dolina z Babnim Poljem. Zgodovina župnij Stari trg pri Ložu in Babno Polje. Ljubljana: Družina d. o. o., 1996.
Kraj: Slavonija
Datum: 1927
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 29. 7. 2012
Oblika: fotografija