Ravni so ravnina na levi od ceste, ki gre iz Bezuljaka, med prvo in drugo hišo v Dobcu. Tam so najboljše njive Kranjčga grunta. Za dobške razmere so kar velike, posebno, če je en sam človek za vse delo.
Tudi to fotografijo sem našla v zbirki tete Jerice.
Jaz sem na njivah v mladosti delala bolj malo, čeprav bi me bilo bolj veselilo kot delo v hiši. A teta Jerica je raje videla, če kaj skuham ali sešijem. Dobro pa se spomnim, kako smo hodili kopat krompir. Takratne sorte so dozorele veliko pozneje kot sedaj. Vedno smo se bali, da se bo prej začela šola in ne bomo mogli iti pomagat pri spravilu. Takrat smo namreč živeli že v Ljubljani.
Na Ravneh zelo dobro uspeva tudi neka vrsta trave – plazeča pirnica. Je sicer zdravilna rastlina, a tudi zelo nadležen plevel. Njene živice, s katerimi se razmnožuje, se plazijo na vse strani, tudi skozi gomolje krompirja. Če se pletev zanemari, je kopanje zelo naporno. Vem, da smo se včasih mučili na vse načine, tudi s krampom smo poskušali.
Slika še ni zelo stara, zelo “mlada” pa tudi ne, saj je minilo že 35 let, odkar je bila posneta. Na njej je bila Jerica stara 76 let.
V ozadju hruška častitljive starosti. Davno že je prešla 100 let. Teta Neža, ki je umrla 1888 leta, je hodila vsak dan v jesenskem času pobirat pod to hruško njen obilni sad »drobnice«. Moj brat Jože je vedno želel za »popotno« v gozd polne žepe suhih drobnic. »Zahrastarce« je imenoval ta okusni sadež. Pa še cvete vsako pomlad in jeseni njen sad ne izostane.
Hruška na sliki še stoji, a že dolgo nisem preverjala, če še kaj rodi. Sosed jo je pred leti želel posekati, da ne bi delala sence na njivi, pa teta Jerica nikakor ni dovolila.
Včasih so pri nas veliko sušili razne vrste hrušk, pa tudi jabolčne krhlje in češplje. Poleti so jih kuhali in kompot uporabljali za žejo in lakoto, moški pa so jih jemali tudi s seboj v gozd, kar v aržetih. Dokler je bila streha še slamnata, se je suho sadje v skrinjah ohranilo tudi več let, če je bila letina dobra in ga je bilo dovolj. Jaz drobnic nisem imela posebno rada, ker so pač zelo drobne in zato suhe zelo trde. Raje sem imela druge vrste, na primer tepke in krovence. Še sedaj jih imam rada. Včasih jih dobim za posladek pri sosedi, Brešči Tončki. Ona še rada naredi kaj po starem in smo potem deležni še ostali.
Mimogrede: V Dobcu niso samo Ravni, ampak tudi Ravne. Te pa ležijo pod vasjo in so deloma Krajnče, deloma Brešče, pa morda še čigave. Ne vem, če bi jih še našla, saj so gotovo zaraščene. V prejšnjih časih so bile tudi tam njive, v mojih časih pa so tam samo kosili za seno. Kar problem je bil spraviti voz sena z voli domov po tistih strmih kolovozih. Otroci smo se bali, da se bo voz prevrnil in se nismo upali peljati na njem.
Slovarček:
- grunt: posestvo
- aržet: žep
- drobnice: zelo drobne rumene hruške
- tepke: stara vrsta hrušk zelene barve, užitne so šele, ko se zmedijo in postanejo v notranjosti rjave
- krovence: stara vrsta hrušk, okrogle, rumene in tudi užitne šele, ko se zmedijo
Prispevek je napisala Marija Košir.
Kraj: Dobec
Datum: 1983, jesen
Avtor: neznan
Zbirka: Jerica Kranjc
Skenirano: 21. 2. 2018
Oblika: skenirana datoteka