Fotografija je nastala leta 1932, najverjetneje v Ložu, preden je Jože Udovič mlajši začel študirati teologijo in kasneje slavistiko. Do vpisa na slavistiko je kot obliko svojega priimka navajal Udovč, od tu naprej pa Udovič [1]. Na sliki je njegov oče Josip ali Jože z ženo Avrelijo, rojeno Prezelj, krušno materjo Jožeta mlajšega, in njunimi šestimi otroki. Hčerki Marta in Anda, zdaj še edini živeči od vseh otrok, nista na tej sliki. Avtor fotografije ni znan.
Dejansko je na fotografiji družina Udovč, saj so imeli tako obliko priimka ob nastanku fotografije. /Priimek Udovč je nekdo brez uradnega zaznamka v matični knjigi v Cerknici po drugi svetovni vojni popravil v Udovič [1]/.
Jože Udovič mlajši (stoji povsem zadaj), takrat že pesnik, prvorojenec iz očetovega prvega zakona z Antonijo, rojeno Marinčič, ima na sliki približno dvajset let, drugorojeni bratec Leon je preminil že v drugem letu svojega življenja in ga ni na sliki. Tako se je morala nežna pesniška duša že v ranem otroštvu soočiti s to izgubo, nekoliko kasneje pa mu je bolezen vzela še mater Tončko. Posledice so ostale za vse življenje. Vsi drugi otroci na sliki so pesnikove polsestre in polbrata. Od leve proti desni stoji v mornarski oblekici fantič, ki so ga spet poimenovali Leon, med njim in materjo Avrelijo je polsestra Darinka. Oče Josip ima v naročju sina Dušana, na njegovi desni stojita hčerki Smilka (Maksimilijana) in Vrelka (Avrelija), ki sta zapustili ta svet še zelo mladi. Spredaj pred starši sedi hčerkica Mira.
Pesnik Jože je bil do nastanka te družinske slike že vnet bralec evropske poezije, bil je poln idealnih predstav, da je najtežje stvari mogoče premagati vsaj v lastnem samotnem svetu, kar je izrazil v najpomembnejši pesmi tega obdobja Človek pred zrcalom bolečine, ki jo je objavil v Domačih vajah do januarja 1932:
Že davno moram vneto verjeti:
nekje ostaneš z lastno lučjo sam,
nekje je drugačen svet, drugačne oči,
zrak, ljubezen drugačna.Rešil se bom na tisti otok Nekje,
ko bom preplaval sovražno morje,
povsod bo čisto, zaželeno obzorje,
sam bom, nihče me ne bo ubijal.Takrat bo zame velika ura,
sredi ognja daljine, globine, višine,
se bom prelil v zvon iz nove, čiste kovine,
pripravljen, da se me čista roka dotakne …
Vsakdo izmed Udovičeve družine ima svojo življenjsko zgodbo, ki večinoma ni bila lahka. Oče Josip, izučeni trgovec, je bil vnet za umetnost in lepoto. Udejstvoval se je v domačem kulturnem življenju. Sodeloval je pri loškem odru in režijsko pripravil nešteto predstav. Izkazal se je pri ureditvi znamenitega vrta, imenovanega Čudovka, ki je bil pravi mali arboretum in posebnost Loža [1].
Darinko in njenega soproga sem osebno poznal. Njuna hči Meta se spominja obiskov pri babici Avreliji v Ložu. Kot otroka sta z bratom Mihom pripotovala v Ljubljano iz Beograda, kjer so živeli. Pričakale so ju tete, sestre mame Darinke. Začudile so se, ker jih je Meta nagovorila po srbsko in ena izmed njih je rekla: “Slovensko pa bi jo že lahko naučili!” Nečakinja jim je odvrnila: “Saj znam slovensko, samo povejte, pa bom govorila slovensko.” Naučena in navajena je bila, da so doma v beograjskem stanovanju govorili slovensko, izven doma pa le srbsko. Tak vzorec je avtomatsko uporabila tudi na obisku v Ložu. Spominja se babice, ki je zelo slabo videla, zato je z veliko težavo vdevala nit v šivankino uho. Kasneje je oslepela, zato jo je otipala po obrazu in jo tako prepoznala, kadar je prišla na obisk.
Jože Udovič
Viri:
- Meta Kozole, hči Darinke Mišič, roj. Udovič (ustno in pisno); Marta Jeglič, roj. Udovič (ustno)
- [1] France Pibernik: OGLEDALA SANJ JOŽETA UDOVIČA /Dokumenti, pričevanja komentarji/, Celje: Mohorjeva družba, 1996
Kraj: Lož
Datum: leta 1932
Avtor: neznan
Zbirka: Meta Kozole
Skenirano: 9. 1. 2018
Oblika: fotografija