Kdo ve, kaj se je zgodilo tej stari sliki, da ji je ostala samo zgornja polovica. Je kdo tako nujno potreboval košček kartona, da je moral uporabiti spodnji del stare fotografije? Kdo je sliko posnel, ni mogoče ugotoviti, in tudi kdo je na njej, je komaj še mogoče reči. Posneta je bila nekoč na začetku 20. stoletja, a tudi točne letnice ne vemo. Če je deček na sliki res Franc Miklavčič – pravijo, da zagotovo je – in ima tu največ kaka tri leta (kajti za fotografiranje so ga postavili na stol), je slika najbrž nastala okoli leta 1915, med prvo svetovno vojno, saj je bil Franc Miklavčič rojen leta 1912. Seveda je vse to le za silo utemeljeno ugibanje.
Gizela je bila premožna nevesta, saj je njena mati v šestih(?) letih službe v Egiptu (kjer je “dojila od črne kraljice sina”, kot je včasih trdila) dobro zaslužila in je po nakupu ali gradnji hiše v Pudobu imela še dovolj denarja, da je hčeri preskrbela bogato doto. Kupila ji je mobiljo z nobel stoli iz ukrivljenega lesa po tedanji modi in velikim zrcalom z rezljanim okvirjem. To dvoje – star stol thonet in ogledalo – se je namreč ohranilo do danes …
Veliko se je zgodilo od tedaj, ko se je Čičkina hči poročila.
Ko je nekoč sedela Gizela – uradno Elizabeta – s sinkom Francijem na peči in gledala skozi okno, se je nenadoma iz nič pojavila temna senca in ju vsa ovila in tudi pred okni je šlo nekaj srhljivo mračnega, prav temnega, kakor oblak. “Kaj je zdaj to?!” je spreletelo mater. “Kakor da je cahen!!”… In res je bil cahen – kajti že čez teden ali nekaj več je prišlo pismo iz Amerike z naznanilom, da je Matija Miklavčič pri delu v gozdu umrl. Na glavo mu je z višine padla suhar, niti ne debela, a dovolj za hudo notranjo poškodbo. Kljub glavobolu je še nekaj časa hodil okoli in k zdravniku sploh ni hotel iti, misleč, da mu bo odleglo, a nazadnje je hudi udarec napravil svoje in Matija je umrl. Bil je zavarovan, tako da sta sin in vdova dobila nekaj denarja, a očeta ni moglo nič nadomestiti.
Gizela se je kmalu poročila z moževim bratom Jožetom, rodila dve hčeri in sina, nato pa še mlada umrla zaradi razlitega slepiča. Hči Mima je morala imeti kakih osem let, ko je dobila mačeho … Oče se je namreč ponovno poročil in imel še dva sinova, Ivana in Staneta. Tako so bili v družini od dveh očetov in dveh mater trujo suorto otruace, kot se je vedelo širom po Blokah … Z Gizelino smrtjo so iz hiše kmalu izginili tudi vsi njeni predmeti in slike, tako da tudi za ta posnetek ne moremo biti povsem prepričani ali ni mogoče zgodba, ki se ga drži, le rezultat silne otroške želje, da bi poznali podobo preminule matere …
Še ena pripoved se je ohranila
Ko je Gizelina in Jožetova hčerka Mima kot deklica prišla k stari materi v Pudob na obisk in tam prvič v življenju jedla kot sanje bel kruh, ji je stara mati, ki je imela (po izročilu) eno od sestra poročeno na Babnem Polju pri Tomaževih, nekega dne z roko pokazala proti hribom na jugovzhodu in rekla: “Glej, tam je pa Babno Polje!!” Niti stara mati niti vnukinja nista pomislili, da se bo mala Mima nekoč poročila prav tja, na tisto mrzlo, skrivnostno in oddaljeno Babno Polje in kaj vse hudega bo tam doživela, začenši z okupatorskimi vojaki, ki so prišli na njeno poroko kontrolirat, ali se morda ne dogaja kakšen rebeljuon, potem pa so se kar pridružili svatom …
Zadnja stran fotografije oznanja, da je bila narejena za spomin.
Slovarček:
- suhár: suha veja
- po spoduobe: po videzu, po podobnosti
- mobilja: pohištvo
- trujo suorto otruace: tri vrste otrok
- cahen: znamenje, (skrivnostno in zlovešče, navadno je naznanjalo smrt ali nesrečo, lahko tudi sporočilo z onega sveta)
- rebeljuon: upor
Viri:
- Tone Vesel, Babno Polje, januar 2018, ustno
- Marija Vesel, Babno Polje, januar 2018, ustno
- Slavko Ožbolt, Markovec, marec 2018, ustno
Kraj: ni znan, slika izvira iz Velikega Vrha na Blokah
Datum: po oceni okoli 1915
Avtor: ni znan
Zbirka: Marica Vesel
Skenirano: 3. 3. 2018
Oblika: fotografija