Po nedeljski veselici je bilo treba junakov, da bi v ponedeljek pospravili štalo, ki je ostala po veseljačenju. V Sokolskem domu v Grahovem je bila veselica leta 1934 in ponedeljkarji, kot so jih imenovali, so po napornem pospravljanju malo počili. Ko je bilo tega počivanja že preveč, južina pa se je hladila na mizi, so matere poslale otroke po može. In tako je nastala ta slika, ko je Gornikov Tonček prišel po svojega očeta.
Ponedeljkarji pa so se imenovali še nekateri drugi, ki v spominu ljudskih množic nimajo tako pozitivnega vtisa. To so tisti, ki so se ga v nedeljo malo preveč ulili in v ponedeljek niso šli na delo, ker so udarili »plavi ponedeljek«, skrajšano »plavega«.
Vem eno drugo zgodbo, ki je nedeljska, je pa precej podobna ponedeljkarski. V nekem kraju je gostilna prav nasproti hiše, kjer je živel stari oče (Ne bomo imen, ker …), ki je šel v nedeljo dopoldan rad na dva deci k sosedovim. Ko je bil čas kosila, ga pa ni bilo od nikoder in ženske so poslale sina, naj ga gre iskat in potem ni bilo še sina, solata pa že mrzla, zato so poslale še vnuka, ki je za eno Orangino dal mir in ni silil domov. Mačka je šla ponje že nekje vmes, ker je bila tako navajena, da je šla sama v gostilno, skočila staremu očetu na rame in čakala, da sta odšla skupaj domov. Tudi ta ni sitnarila in to brez Orangine. Ko so se vsi štirje končno priklatili domov, ni bila mrzla le solata, pač pa še vsa druga hrana.
Od leve:
- Tone Gornik, 6 let,
- njegov ata Anton Gornik,
- Janez Krajc – Gregorč,
- Viktor Kočevar – oče, krojač.
- Kranjc – Korošček,
- Franc Šega – Lukov,
- Andrej Krajc – Štefinov,
- Štefan Resinovič,
- Tomo Resinovič.
Nisem imela težkega dela. Je vse napisano.Kraj: Grahovo
Datum: 1934
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Gornik
Skenirano: 17. 11. 2017
Oblika: fotografija