Nekje ob steni stare kasarne, v zavetju pred nepoklicanimi pogledi višjih po rangu od nas preprostih vojakov, so že naši predhodniki naredili nekakšne zasilne klopi, kjer so lahko v miru prebrali kak časopis, pismo, bolj redko knjigo, ne da bi jim nadrejeni našli kakršnokoli delo. Ko je prišla komanda za kakšno delo, so dežurni enostavno odbrali tiste, ki so bili dosegljivi, najbližji, čeprav so že prej opravili kakšno nalogo. Če te tisti trenutek niso našli, si bil običajno rešen.
Posamezni vojaki so bili pravi mojstri v izogibanju se dela. To pa se je pri vojakih vedno našlo. Namesto popoldanskega počitka, ki je bilo na urniku, so dežurni vedno dobili kako potrebno ali še večkrat po našem mnenju, nepotrebno delo. Ko smo jeseni, konec septembra 1965 prišli v kasarno, smo dneve in dneve vlagali papriko, zelje, zelene paradižnike v velike čebre. Obuti v gumijaste škornje smo z močnimi curki vode čistili na betonskih tleh razprostrte pridelke in jih metali v čebre. Pogosto, mislim da enkrat na teden, so kričali dežurni: osam ljudi za tovorenje uglja in s(m)o šli “srečneži”namesto na počitek na Dunav stanico in iz vagonov na kamione nakladali premog in ga pripeljali v kasarno in ga, že vsi črni kot dimnikarji, morali še raztovoriti. Edini pripomoček je bila lopata, običajno še prav nerodno po vojaško nasajena. Edina ugodnost je bila, da s(m)o se po končanem delu skopali s toplo vodo. Uf, koliko premoga je pokurila naša kasarna. Pa vse to še ni bilo dovolj: kar nekaj dreves je bilo na področju kruga, tako da smo, dokler ni zapadel sneg, stalno grabili in pometali listje, ki pa je seveda še predno smo dokončali delo spet zavzelo krug. Pa smo imeli preskrbljeno delo še za naslednji dan. Ja in ko je zapadel sneg je bilo po koncu obuke, po kosilu še kidanje snega, spet je bilo edino orodje le nerodna lopata.
Urnik, ki je vladal v kasarni je bil: ob 5 uri vstajanje (zvonec); od 5.15 – 5.30 fizkultura; od 5.30 – 6 umivanje in pot tja kamor gre še cesar peš; ob 6 zajtrk; ob 6.35 smotra. V zabeležke sem si zapisal: 22. XI. 65 bataljonska smotra; vse smo znesli na krug, tudi omarčiče. Po smotri se je začel pouk v učilnici ali na terenu, ki je trajal do kosila. Po kosilu naj bi bil počitek, pa se je zelo pogosto kaj našlo, da ga ni bilo. Tako iz dneva v dan.
Po sencah sodeč so bile klopce obrnjene proti soncu, ki se nam je v sredini februarja še kako prileglo. Na desni sem jaz, drugih dveh ne prepoznam.
Zadaj na fotografiji sem zapisal: 13. II. 66. Berem TT. V. p. 2143/14 Beograd.Slovarček:
- krug: osrednje dvorišče v vojašnici
- postrojavanje: razvrščanje vojakov po pripadajočih enotah
- obuka: vojaško usposabljanje
- smotra: pregled, namenjen ugotavljanju opremljenosti, urejenosti itd.
- omarčić: vojakova osebna omarica
Kraj: Beograd – Dušanovac v. p. 2143-14
Datum: 13. 2. 1966
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 8. 10. 2018
Oblika: fotografija