Danes na železniški postaji osebja ni. V postajnem uradu je nekakšen računalnik, ki dela vse sam oziroma ga komandira nekdo iz ene bolj glavne postaje.
Njega dni je bila postaja polna osebja. Bili so šef postaje, prometnik, ki je prodajal tudi karte in se hodil na dež in v sneg kazat in dajat z loparčkom znak za odhod vlaka. Ko je videl čez tire teči večno zamudnico, je z loparčkom zaokrožil in zapiskal, kot da ima naduho, če pa je pozabil piščalkov pisarni, je pa na prste žvižgal in to je bil znak naj se vlak ustavi in počaka zamudnico. Tekom let so se strojevodje le-te že tako navadili, da so sami od sebe počakali, v kolikor so jo videli sopihati z druge strani proge, čez tire proti postaji. Bili so še kretničarji pa premikači in navadni progovni delavci, tudi snažilka je bila.
Tile na sliki so iz Logatca, jaz pripovedujem rakovške zgodbe, ker logaških ne poznam. Možje na sliki so v lepih uniformah, ki so jih državne železnice v novo nastali jugoslovanski državi – kraljevini – uvedle po zgledu srbskih vojaških uniform. Prejšnje, avstrijske, so bile lepše, ker so bile bolj načičkane. Obstajale so zimske in letne uniforme, na kapah so imele krilato kolo, pod njim pa kokardo. Prometniki so bili državni uslužbenci, zato je bil na kokardi jugoslovanski dvoglavi beli orel, ostali zaposleni so bili nameščenci, zato so imeli zlatorumeno krilato kolo. Najnižji po rangu so bili služitelji in so imeli na kokardi krilato kolo srebrne barve, na vrhu kape pa je bilo pločevinasto krilato kolo, medtem ko so imeli uslužbenci in državni uradniki vezeno in z bleščicami opremljeno kolo.
V času druge svetovne vojne so Nemci uvedli svoje uniforme, Italijani pa so pustili jugoslovanske. Po osvoboditvi so se uniforme ponovno zamenjale in se zgledovale po sovjetskem vzoru. Bile so modre barve. Samostojna Slovenija je to barvo zamenjala s petrolejsko zeleno.
Včasih smo se v službo z vlakom vozili vsi, zdaj se pa samo strojevodja, sprevodnik pa še eni trije. Vlak smo čakali na postaji, včasih prav dolgo in imeli smo vsak svoje čakališče pa boh ne dej, da bi se kdo drug postavil tja. Marsikaj smo doživeli.
Milka je bila vaški fenomen. Bila je vaški novičar. Ona je vedno vedela, kdo je umrl Pa prve zvončke in šmarnice je nabrala, da se nam ni bilo treba po grmovju plaziti in jih prodajala – za en par cigaret. Je pa cigarete fehtala tudi na železniški postaji. Nekega jutra smo čakale vlak in z nami tudi Ljuba nekje s Koroške, ki je začasno stanovala pri svoji teti na Rakeku, ni pa poznala Milke. Ta je kadila še bolj kot jaz. Takoj, ko je prišla na postajo, je začela vleči cigarete iz torbe. Kadar je Milka ob petih zjutraj na železniški postaji pela, je bil čez dva dni sigurno dež. Ali pa če je imela podnevi roza mašnice v laseh. Tisti dan je bila Milka že na postaji, Ljuba pa vleče čike iz torbe.
“Ljuba, skrij cigarete.”
“Zakaj?”
Je bilo že prepozno. Milka je bila že zraven in je fehtala:
“Gospa, a bi dali še meni en cigaret, da bi še jaz enega pokadila?”
Če je bila dobra bera, je kadila tudi po dva hkrati in se je kadilo okrog nje kot iz borzig mašine.
S temi cigareti je bilo pa tudi takole. Enkrat pred mnogimi, mnogimi leti je naša mama peglala. In vzame atov robec, ga raztegne, od njega je bila pa samo še ena velika luknja pa malo robca okrog.
“Aha, si kaj popil, pa nisi vedel, kaj delaš. Se boš še zažgal.”
“Veš, mati, ni bilo tako. Sem šel po postaji in kadil, pa sem zagledal Milko. Enkrat me je prosila za cigaret, pa sem ji ponudil škatlo in je vzela kar vse. Zdaj pa ko sem jo zagledal, sem pa kar prižgan cigaret vtaknil v žep. Spet me je vprašala, če ji dam enega, pa sem rekel, da ne kadim. Ta čas se je pa robec zažgal.”
Slovarček:
- nameščenec: v nekaterih državah, tako tudi v Kraljevini SHS in kasneje Jugoslaviji, kdor je v delovnem razmerju z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično
- služitelj: sluga, služabnik, tudi delavec na najnižjem položaju
Viri:
Kraj: postaja Logatec
Datum: 1935
Avtor: neznan
Zbirka: Muzej Slovenskih železnic, inv. št. 1930-15
Posredovano: 8. 11. 2017
Oblika: skenirana datoteka