Na sliki je moja prababica Katarina Gantar, poročena Milavec z obveznim pokrivalom tedanjih žensk – ruto. Na obrazu ji je videti, da ji v življenju ni bilo z rožicami postlano. Kmalu ji je umrl mož in ostala je sama s štirimi fanti in hčerko. Prebijala se je skozi življenje, kot je vedela in znala. To je na njej pustilo posledice in njeni potomci so pravili, da je bila žleht –táko je bilo tudi življenje do nje.
Dekleta so si ruto nadela kmalu potem, ko so končala osnovno šolo. Pred drugo svetovno vojno je bilo pokrivanje samoumevno in nobena mladenka ali žena si ni drznila priti v cerkev brez nje. Narobe je bilo že, če so si jo nadele šele v cerkvi in ne že pred vstopom vanjo. Tega sveto pismo ne zapoveduje in je dekret tedanjih oblastnikov, ki se je do danes popolnima izpel. Je pa še vedno obvezno pokriti glavo za obisk cerkve v Španiji in nekaterih krajih v Italiji. Verjetno še kje, ampak tu sem to izkusila na lastni koži. V Španiji je pred cerkvijo celo stal policist in zavračal vse nepokrite ženske, predvsem turistke. Domačinke so bile z zapovedjo, jasno, seznanjene. Sem imela uržah, da sem si kupila lepo špansko ruto, ki sedaj leži v predalu in za katero je prijatelj rekel, da je za pogrebe in res ne ve, čemu jo bom rabila. Ma zna biti, da je imel prav.
Rute so se razlikovale po barvi in materialu. Starejše ženske, predvsem vdove, so nosile črno. Praviloma so bile bombažne. Premožnejše so imele svilene, ki so tudi del narodne noše. Ponekod so rute nosile ogrnjene okrog ramen in ker so bile zarobljene, se jih je prijelo ime robci. Preprostejša in skromnejša dekleta so nosila ruto iz bolj grobega materiala, katero so si pod brado zavezale. Premožnejše pa so nosile rute iz bolj finega materiala in je niso nič vezale, ampak jim je prosto padala.
Lectovo srce ali svilena ruta sta bili tudi najpogostejši darili, ki ju je fant podaril dekletu.
Ruti bi težko pripisali simbolno vlogo, saj je večinoma izraz pripadnosti neki organizaciji ali skupnosti ali pa le zgolj navada.
Pokrivala – kape, klobuki, rute, šali – so bili od nekdaj moja obsesija. Poleti imam najraje klobuk. To je univerzalno pokrivalo. Če imaš novo frizuro, pazi, da je veter ne zmeša; če imaš narastek in za eno figo frizuro, to skrije; če je sonce, je senčnik; če pada dež, je lahko dežnik. Lahko je pa samo okras. Spomladi in jeseni ne morem brez rute ali šala okrog vratu, zato nikoli nimam angine in upam, da me sedaj ne bo Bog štrafal. Rada imam rute, priznam pa, da si nikoli nisem predstavljala ne želela, da bi jo morala nositi na način, kot je navada nekje drugje. Pozimi pa volnena kapa in debel šal. Ampak nekaj zadnjih zim sem prikrajšana za te modne dodatke. Pa se ne pritožujem. Enkrat na leto jih bom že zluftala, samo tako naj ostane.
Pa še to – stara mama je ruti rekla facou in tako pravim tudi jaz.
Kot na karti njenega moža Lovrenca je tudi tu vtisnjen žig Direkcije državnih železnic. Bilo je za časa Kraljevine Jugoslavije.
Kot vdovi železniškega delavca ji je pripadala izkaznica, s katero je imela popust pri vožnjah z vlakom. Pa če je že kam šla, je bilo to enkrat letno na romanje ali pa po nakupih v Ljubljano enkrat, največ dvakrat letno.
Viri:
Kraj: Rakek
Datum: 1938
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Milavec
Skenirano: 26. 8. 2013
Oblika: fotografija
