1927 Rakek – Lovrenc Milavec

In jaz jih tudi danes ne kupujem preveč. Šparat je treba, kadar je. Zadnjič me je nekaj zbudilo sredi noči. Poslušam čisto tiho, me je bilo fino strah. Nekaj hodi. Samo nisem mogla locirat kje. Po balkonu ni moglo, je previsoko, lojtre so pa zaklenjene. So pa tudi že minili tisti cajti, da bi kdo po lojtri k meni plezal. Še skoz vrata ne pride, pa če pustim celo noč odklenjena. Poslušam prav s strahom, kaj bi to bilo. Pajki niso, čeprav s cele ulice pri meni stanujejo. Oni ne hodijo tako naglas. Je bilo bolj slišati, kot da bi miške hodile. Napenjam ušesa, malo sem tudi že gluha (imam papir) in ugotovim, da prihaja »hojenje« iz omare. Prižgem luč – na hitro. Šok je najboljša obramba. In kaj vidim? Da gredo moje obleke iz mode.

Tudi prav. Pa se odločim, da bom šla v šoping. To pa pri meni pomeni, da grem v domače skladišče, kamor nosimo stare in naveličane obleke (ker čez sedem let vse še prav pride) malo premetavat. In sem šla res. Sem našla ene take lepe žametne hlače, bež barve. Glih take k se zdaj nosijo: nizek pas, oprijete, pa malo na zvon. Čist nove. Sem jih samo v gimnaziji dve leti nosila. Sem jih takoj pomerila. So šle samo čez kolena, naprej pa ne. Prekleta rit debela. Hujšala ne bom! Zanalašč ne. Me pa ene hlače že ne bodo k stradanju pripravile. Telovaditi bo treba. Potem je bila pa enkrat v Oni ena telovadba narisana za trebuh zgubit, pa da maš potem taka stegna k beton, ne pa k žolca. In je sodelavka rekla, da bo telovadila. Ona pa že ne bo boljša kot jaz. Tudi jaz bom. Telovadila, namreč. Ampak do zvečer sem jaz takole nagruntala. Naj se sodelavka kar matra pa švica, bom jaz ubrala črnogorski fitnes. Ležiš na kavču toliko časa, da te vse boli, potem se pa obrneš.

Moško nošo so nekoč sestavljali klobuk, srajca, lajblc (brezrokavnik), reklc (suknjič), pozimi še suknja, spodnje hlače – gate, nogavice iz enega kosa platna in čevlji. Poleti so bili ljudje bosi.

Po prvi vojni so se pričela spreminjati tudi vrhnja oblačila. Še pred prvo vojno so Rakovčane pokopavali v tako imenovani narodni noši. Kasneje so se pričeli bolj modno oblačiti. V tem času je za Rakovčane veljal rek, da so kmetje, vendar hočejo biti gospodje.

Lovrenčev zet, Franc Gabrenja, je v svoj koledar zapisal, da je 22. avgusta 1928 kupil dva metra črnega ripsa za obleko v Ljubljani, na Mikološičevi 7. Cena za meter je bila 120 din. Povprečna delavska plača v tem letu je bila 2500 din. Menim pa, da je imel Lovrenc nižjo plačo, saj je delal na Peščevniku (To ni pomota in ni mišljen cerkniški Peščenk, temveč je to rakovški grič.), kjer so kopali pesek. Tam ga je tudi do smrti posulo.

1923 je prišlo do podržavljenja prog Južne železnice. Minister za promet je decembra 1923 ustanovil Direkcijo državnih železnic v Ljubljani, ki je začela delovati 1. 1. 1924, podrejena je bila Generalni direkciji državnih železnic. Novoustanovljena direkcija je prevzela v upravo vse proge na slovenskem delu Kraljevine SHS in dele prog, ki so se nadaljevale na Hrvaško – do Zaprešiča, Karlovca in Kotoribe.
1929 se zgodi preimenovanje v Jugoslovanske državne železnice (JDŽ) v novo imenovani Kraljevini Jugoslaviji.