Naj spregovori še rakovški pesnik Janez Rebec. Pesem je iz njegove zbirke z naslovom Brašno resnice, ki je izšla leta 2003 v samozaložbi. To je bila njegova druga zbirka pesmi.
Dolina, ti čudež si kraške lepote,
v gozdovih prostranih na Notranjskem skrita,
kot polževa hiša skrivnostno zavita,
izletnikom ljube so tvoje samote.
Pri oknu iz jame se potok prismeje,
pod mostom naravnim ponosen šumlja.
Studencev potokov grede si nastreže,
z vilami, škrati veselo kramlja.
Kjer Cerkniško jezero polje umira,
ti potok otrok si skrivne vode.
Oko tvoje je bistro, prepolno nemira,
Sava te kliče tja v Črno morje.
Tam stene visoke je voda klesala,
mostove mogočne priroda je dala.
Jezovi, korita tu nekdaj so stali,
tam žage so pele in jarmi škripali.
Vsa sreča na svetu je kratka in mine.
Potok, napij se zdaj sončne lepote,
naj ne plašijo te gozdne samote.
Zakaj se spet vračaš v podzemne tišine?
El dorado si naš, ti lepa dolina,
čudež narave še skoraj neznan.
Pri mostu velikem je cerkvica stala,
cerkovnik imel je tu nekdaj svoj dom.
Vse davne spomine je cesta pobrala,
na Unec priromal je cerkve patron.
Gozdarji, drvarji zdaj tod se potijo,
nad voli in konji vozniki kričijo.
Jeseni sem polharji, lovci hitijo,
a tujci le redko obiščejo te,
dolina ti biser si kraške lepote,
vendar viharjev tod tekla je kri.
Gomilam zdaj pojejo jelke samotne
pesem spomina, ki v srcih živi.
Kako prav je imel, da se drvarji tod potijo … Le da ne kričijo nad konji in voli, ker vse opravijo stroji. Dokončno. Ostalo nam bo le še kamenje. Ne bo več bisera kraške lepote, ampak nekaj podobnega, kot je hercegovski kras.


Viri:
- Stanko Silan: Rakov Škocjan in naravoslovna učna pot, Ljubljana 1995
Kraj: Rakov Škocjan
Datum: 1901
Avtor: neznan
Zbirka: Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica
Skenirano: 25. 12. 2015
Oblika: razglednica
