1961 Skopje – Na gradbiščih po potresu

Svojo pripoved nadaljujem v Makedoniji.

Viktor Žnidaršič sedi na kamnitem zidu na bregu Vardarja. Za njim je Kameni most čez reko, ki je tu ni dosti videti. V ozadju je v potresu porušen Dom JNA.

Leta 1961 je Beograjsko podjetje »RAD« izvajalo pripravljalna dela za veliko železarno nekaj kilometrov pred Skopjem. Takrat so pripeljali naše stroje, ki so bili primerni za zemeljska dela, izkopi – nasipi in podobno. Na tem gradbišču je začel delati tudi Ivan Uršič, ki je s seboj pripeljal tudi šotor. Imel je majhen avto »topolino«. V avto je naložil šotor, ženo in 4- letno hčerko. V bližini tega šotora je imel barako tudi Džuro, ki je imel vedno s sabo tudi ženo, hčerko in taščo. Vsak se je znašel, kot je vedel in znal. Sicer so delavci večinoma spali v barakah na gradbiščih.

V Makedoniji je bilo v Skopju podjetje “Vodna zajednica Vardar”, ki je leta 1962 gradilo velik jez za akumulacijsko jezero. Vodo iz tega jezera so v sušnem obdobju uporabljali za namakanje raznih kmetijskih površin: nasadi paprike in druge zelenjave.

Reka Vardar pa ni bila vedno tako pohlevna kot na gornji sliki. Leta 1962 so bile v Skopju velike poplave. Naš bager je iz struge Vardarja nakladal na kamione prod, ki so ga uporabljali za asfalt za avtoceste in tudi za nasipe za železarno. Strojnik je po koncu dela pustil bager na delovišču, kjer je nakladal. Neko noč je prihrumela nevihta, voda je narasla in spodkopala stroj, da se je zvrnil v reko. Ko smo ga izvlekli iz vode, smo ugotovili, da je med prenosnimi zobniki ostalo polno kamenja – šljunka (mešanica mivke in proda). Trajalo je kar nekaj dni, da smo ga očistili, kolikor se je dalo in ga usposobili za obratovanje. Bager je še nekaj časa obratoval in smo ga morali kmalu generalno obnoviti. Na tem stroju ni bilo nobenih zaprtih ležajev, vsi vrteči pogoni so bili na bronastih pušah, v katere je vdrla mivka, kar pomeni uničenje. Zobati prenosi so bili odprti, namazani z viskulitom, to je lepljivo mazilo kot neki šmir (kolomaz).

Naslednje leto pa se je 26. 7. 1963 zjutraj ob 5. uri in 17 minut zgodil “katastrofalni potres”. Naši strojniki so delali na različnih krajih. Jaz sem bil tedaj v Kopru, kjer sem pripravljal material za teren. Takrat nismo imeli nobene informacije, kaj se dogaja, kaj je z osebjem, ali so živi in zdravi. Moj šef mi je naročil, naj takoj odpotujem v Skopje. Še isti večer sem se odpeljal v Divačo na vlak in sem prispel v Skopje drugi dan okrog 11 h dopoldne.

Ljudje so bili vsi na ulicah. Trgovci so postavljali šotore in pulte pred prodajalnami, gostilničarji pa pred lokali. Prodajali so, kar so imeli. Ker sem prišel v Skopje lačen, sem hotel nekaj pojesti za zajtrk. Stopil sem v neki šotor, ki je imel napis “hotel”. Tu bo že nekaj, sem si rekel. Ko pride natakar, ga vprašam: “Kaj imate za jesti?” “Nimamo nič”, pravi, “edino pohovan mozak”. Nikoli ga še nisem jedel. “Dobro, daj mi mozak.” Prinesel je in sem ga moral takoj plačati. Sicer se je opravičil, saj je bilo izredno stanje. Povohal sem ga pa me je v hipu minila lakota. Takoj za tem “hotelom” je naš buldožer Challenger podiral ruševine in ostanke zgradb in jih porival na kup, da jih je drugi stroj nakladal na kamione. Ko me je opazil, je naš strojnik Lojze prišel k meni. Pozdravila sva se na hitro pa mi pravi, da je zelo lačen, ker že dva dni ni nič jedel. Ponudil sem mu svojo hrano, ki jo je z veseljem pojedel in komentiral: “Kako pa veš, da potrebujem ravno možgane.”

Skopje je bilo praktično odrezano od sveta in šele drugi dan mi je uspelo, da sem oddal vsaj telegram v Koper, telefonske zveze še nekaj dni niso delovale.

Delavci Vodne skupnosti Koper so stanovali v hiši blizu železniške postaje. Hiša še ni bila dokončana, imela pa je okna in vrata. Tam sem v sobi tudi jaz prespal, ko sem prihajal na teren. Okoli hiše je bil vrt in po potresu so tam postavili šotore. Kolegi so mi svetovali, naj raje spim v šotoru, ker je dosti popotresnih sunkov. Jaz sem se odločil, da bom sam spal v sobi. Kar naenkrat, sredi noči, nekaj zašumi, hiša se strese, niti sam ne vem, kako sem priletel ven k šotoru. Od tedaj vem, kaj so popotresni sunki. Kolegi so mi povedali, da jih je bilo okrog 400.

Naši strojniki so po potresu s stroji delali tudi pri pospravljanju ruševin. To je bilo nevarno delo. V bližini kamnitega mosta sta bili dve stavbi na vogalni ulici. Desna stavba je ostala skoraj nepoškodovana, leva pa se je zrušila do tal. V levi stavbi je bil hotel, tu je bilo največ mrtvih. Takrat je bil v bližini naš strojnik Ivan Uršič, ki je zaslišal neki klic in se je približal ruševinam. S pomočjo štange in krampa je takoj pomagal človeku in ga izvlekel izpod ruševine. Ta človek je bil portir iz hotela Makedonija. Ivan je bil nato pohvaljen v beograjskem časopisu Borba.

Družina Uršič je stanovala v velikem šotoru že pred potresom. Ivanova žena je bila odlična kuharica. Pri njih sem nekajkrat prespal v šotoru in bil tudi na kosilu.

Na sliki sva z Uršičevo hčerko Ireno, ki je bila stara 4 leta.

Prispevek je napisal Viktor Žnidaršič.

Slovarček:

• JNA: kratica za nekdanjo jugoslovansko vojsko (Jugoslovenska narodna armija)
• pohovan mozak: pohani možgani
• štanga: tukaj železna palica, pajsar
• portir: vratar

Kraj: Skopje, Makedonija
Datum: 1963
Avtor: neznan
Zbirka: Viktor Žnidaršič
Skenirano: 20. 10. 2019
Oblika: 2 fotografiji