Tine Bombač, ki mi je dal tole fotografijo, je dejal, da so na sliki udeleženci oficirske šole 7. lovskega bataljona 3. kompanije, slikani v Tolminu 19. sušca 1910. Napis ŽIVELA POLOVICA pomeni, da so vojaki, udeleženci oficirske šole opravili polovico roka, tu verjetno polovico usposabljanja v oficirski šoli.
7. lovski bataljon se sestavljali večinoma Slovenci, nastanjen pa je bil v Kanalu ob Soči. Janez Švanjcer iz Vojnega muzeja Logatec ugotavlja, da so vsi ti šli na bojišča prve svetovne vojne in da je ostalo le malo živih.
Bojev na Krasu Soške fronte se je udeležil tudi Ivan Matičič iz Ivanjega sela in strahote prve svetovne vojne opisal v knjigi Na krvavih poljanah. Oglejmo si eno od tragičnih zgodb iz kraškega bojišča Soške fronte:
Zvečer so prišli dopustniki. Od naše patrole sta se vrnila živahni Štavdahar iz Bele krajine in Šemic nekje iz bližine Kočevja.
Zleknjeni smo bili po tleh v svojem nizkem tesanem”svinjaku” in ta dva sta nam pripovedovala o svojih ženah, o svojih družinicah, o ljudeh, o sosedih, o mirnih domovih. Z naslado smo požirali njuno veselo povest. Naše misli in želje so hitele v domače kraje, k domačim ognjiščem.
Nenadoma švigne blisk, nato pa silen tresk, podiranje, ječanje… V glavo mi udari vroč puh smodnika. Spominjam se samo, kako sem planil izpod razsekanih desk in se izmotal iz njih. Izpod desk se je pognala še ena postava in zdirjala na drugo stran kotlinice; ena se je zapodila izpod desk v blato in se plazila po trebuhu naprej. Prihiteli so sanitejci in pomagali spraviti ranjence v bližnjo kaverno. Prižgali smo luč in se mrzlično spogledali. Trije so ležali na tleh, a Palme in jaz sva stala ter jih gledala vsa prepadena. Otipavala sva se in se čudila, da nimava ran, ko smo vendar ležali vsi tesno drug ob drugem. Imela sva le polno žaganja in smodnika na obrazu in na glavi. Tu je ležal Štavdahar. Molel je v zrak obe roki, ki sta bili razsekani prav do komolcev. Kri mu je drla iz njih po obrazu, da je bil ves oblit z njo. Jokal je in pretresljivo vpil: “Ojej, ojej! Življenje moje – izgubljeno! Ženka moja, nikdar več te ne bom videl! Otrok moj, starši moji, dom moj! Zame vse izgubljeno! O Kristus, Bog! Zakaj si me tako strašno udaril! Kaj sem storil komu žalega? Prijatelji moji! O, presrečni tisočkrat, da ste še ostali, da vas ni doletelo, kot je nas! Oh kako rad bi še živel – vsaj še kako leto! Glejte, mlad sem še in moja ženka je mlada, kaj bo brez mene! Ojej! Zakaj me je to doletelo! Zakaj ravno mene!”
“Saj ne bo hudega, prijatelj,” ga tolažim s solznim glasom.”V bolnico prideš, rešen boš tega pekla. Tam te ozdravijo in vrneš se domov.”
“Ne, ne nikdar več! Saj mi ni raztrgalo samo rok. Nogo poglej! Ooo, boli! Ne dotikaj se je! Ooo!”
Razparam mu hlačnico – koleno je bilo zdrobljeno. Iz globoke rane se je cedila mozgova voda…Zdrznil sem se.
“Kako je – povej! – Oo, ti molčiš! Čutim, da, je noga izgubljena.”
“Ni izgubljena,” se mu zlažem neodločno.
“O vse je izgubljeno! Pozdravi mi ženko! Piši ji, da ji pošiljam zadnji in krvav poljub – njej in otroku. Ojej, ooo!”
Bil je še pri polni zavesti. Sanitejci so mu obvezali roke, to pa ni ustavilo krvotoka.
Poleg njega je čepel Šemic, naslonjen ob skalo. Trpin vseh trpinov. Osemnajst mesecev sva skupaj trpela. Nikdar ni tožil, nikomur delal krivice, krotak kot jagnje, vse je voljno, vdano prenašal. Tedaj pa je imel strašne bolečine, kar zvijal se je, stokl, skoraj tulil. Tiščal se je za trebuh, a si ni pustil do živega. Oj, kako me je milo pogledal siromak, kako se mi je smilil, da je vse ječalo v meni…
Tretji je ležal tu v mlaki krvi mlad telefonist – ime sem pozabil – tudi doma nekje od Kočevja. a je bil najbolj miren. Razsekano je imel desno roko, od katere mu je curkoma kapala kri.
Počasi so vsi utihnili, oslabeli. Štavdahar in Šemic sta izgubila zavest. A preden so ju odnesli, smo ju zbudili in se poslovili od vseh treh. Bridko nam je bilo ob tem slovesu, da bi kričali od žalosti.
“Zbogom, prijatelji! Ostanite zdravi! Na svidenje na onem svetu!” Tako je vpil Štavdahar s slabotnim glasom v nemirno noč. Veter je vil in treskalo je na pot, da je povzdigovalo sanitejce in ranjence.
Štavdahar je izkrvavel še tisto noč, Šemic je umrl nekaj dni pozneje v bolnici, tretji pa je izgubil desnico in nam pozneje napisal pozdrav z levo roko.
Nepoznani.
Skrajni desni v srednji vrsti je Janez (Ivan) Bombač iz Rakeka, rojen 30. 8. 1881, umrl v bojih Vrh sv. Mihaela na kraškem bojišču Soške fronte 2. 2. 1916.
Nepoznani.
Fotografija je iz zbirke Leona Melinka, fotografirano 27. 8. 2019.
Janez Švajncer iz Vojnega muzeja Logatec mi je na vprašanje o sliki prijazno odgovoril takole:
Zelo lepa in redka slika. Ne vidim, koliko zvezdic ima oficir, toda sklepam, da je poročnik ali nadporočnik. V tem primeru je to vod 7. lovskega bataljona z vojaki, ki so odslužili pol vojaškega roka. Rok je trajal tri leta. Vojaki so radi praznovali polovico roka in zadnjih 100 dni. Takrat so nastajale tudi fotografije. Trgovci so prodajali tudi razglednice za polovico odsluženega roka. V obliki stolpa, do polovice roka se pleza nanj, potem pa spušča.
Sedmi lovski bataljon je bil večinoma slovenski, nastanjen je bil v Kanalu ob Soči. Kot piše na sliki, je bila to generacija, ki je služila od 1911 do 1914. Vsi ti so šli v 1. svetovno vojno in od teh jih je ostalo zelo malo živih.
Fotografija je lepo uokvirjena.Slovarček:
- kompanija: četa, stotnija
Viri:
- Vojni muzej Logatec
- Ivan Matičič Na krvavih poljanah
Kraj: Tolmin in Kanal ob Soči
Datum: 1910-1913
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko in Leon Melink
Skenirano: 29. 10. 2019; fotografirano 27. 8. 2019 (uokvirjena fotografija).
Oblika: kopija fotografije