1950 Velike Bloke – Pred Lenčkovo gostilno

Jože Ponikvar – tastari  Ulčar iz Male gase je prišel v temni obleki in lajbelcu, z zanj značilnim klobukom in brčicami. Ulčar je bil letnik 1889 in je pred prvo svetovno vojno delal v ameriških rudnikih. Tam je doživel nesrečo in se po vojni vrnil domov. Bil je med ustanovitelji PGD Velike Bloke leta 1930. Po rudniški nesreči njegova noga ni bila nikoli več dobra, hodil je s palico. Ob kmečkem delu se je lotil tudi tesarskega in mizarskega dela, pa tudi popravilo stenskih ur mu ni bilo tuje. Gostilniških družb se ni ogibal, zgodb pa je imel vedno polno malho. Ko je bil v Ameriki je že imel motor Harley – Davidson in nam je rad pokazal knjižico – ne vem ali je bila neke vrste vozniško ali prometno dovoljenje za ta motor. Leta 1978 sem bil na vrsti za pogrebca, ko smo Ulčarja peljali k Sv. Mihaelu k Fari. Bil je zadnji, ki se je “peljal” po makadamu. Cesta je bila zaprta za promet, naslednje dni so jo asfaltirali.

Andrej Zgonc – Lovran z Radleka si je privoščil šilce žganja. V gostilno pri Lenčku je prišel malo pred 2. svetovno vojno. Bil je vdovec, doma si je družino ustvaril sin in Lovran se je umaknil tamladim. V gostilni pri Lenčku je gospodar Korošec pred tem umrl in vdova, gostilničarka Helena ter njen zet moj stric Korle sta ga vzela v hišo. Imel je svojo sobo in skrbel za hlev in kmetijo. Otroci smo radi vlekli na ušesa njegove zgodbe iz bojev v Galiciji. Ko sem kot 12-letni deček nesel venec za njegovim pogrebom v hudem predbožičnem mrazu, sem šele spoznal, da Lovran pravzaprav ni bil Lenčkov in da mu je bilo ime Andrej.

Pred njima sedi pražnje oblečen Jože Prebil – Prebil s Hudega Vrha, mlekar in godec. S konji in vozom za prevoz mleka je bil velikokrat gost v Lenčkovi gostilni.

Janez Mulc – Korenov iz Velikih Blok, letnik 1899, je bil avstrijski vojak in Maistrov borec. Pred 2. svetovno vojno je nekaj let delal v francoskih gozdovih. Po vrnitvi domov pa se je prijel mlekarskega dela. S konjem in vozom je vsak dan in v vsakem vremenu obredel vasi okoli Ravnika in vozil mleko v mlekarno v Novo vas. Trdni so morali biti mlekarji in ni čudno, da Janeza tudi Dachau ni uničil. Tako kot mnogo takratnih fantov se je tudi Janez poročil po drugi svetovni vojni, ko je bil že krepko čez 40 in dobil hčerko. Pozimi 1952/53 so se sosedje ob napajanju živine ob bloškem mostu tudi drsali po ledu. Janez je nesrečno padel na ledu in se udaril v glavo. Ni si več opomogel, pred pomladjo je zaradi poškodb umrl.

Pražnje oblečen s svetlim klobukom je Franc Hrbljan – Jeršan iz Velikih Blok. Bil je letnik 1923 in edini na tej sliki takrat še fant. France je čudežno preživel grahovsko tragedijo novembra 1943 skrit pod mostno tehtnico ob cesti. Bil je vsestranski zidar in kmet. Okoli leta 1960 je šel na delo v Nemčijo, družina pa je ostala doma. S pregovorno skromnostjo in pridnostjo je v našo vas pripeljal prvi mešalec za beton in mnogo drugih strojev in orodja. Bil je velik šaljivec in pripovedovalec zgodb. Neke nedelje okoli leta 1970 smo imeli v vasi delovno akcijo pri gasilskem domu. Začelo se je zgodaj zjutraj, France in moj stric Jože sta bila mojstra, ostali smo malavarili in kar hitro je delo steklo. Nizko nad nami je proti Snežniku in Puli letel potniški avion iz Brnika. Moral je biti še DC6. Pa se oglasi Jeršan: “Bog ve, kam se pa tem tako mudi betonirat, da morajo it z avijonom?! Najbrž jih lopate in mešalci že čakajo pri morju!”

France Modic – Janezonov je bil letnik 1910, kmet in mizar. Med vojno je delal v partizanskih bolnišnicah v Snežniku. Po mojem toči pijačo ob rojstvu prvorojenca. Ko smo otroci rabili lepilo za lepljenje šperplate za tehnični pouk, smo vedno zavili k njemu. V hiši za vrati nasproti krušne peči je bil verštat in tam smo dobili kakšno kocko kleja, ki smo ga doma skuhali.

Pred družbo sedi edini brez klobuka moj stric Jože Mazij – Matevžev. Preživel je vse pivske tovariše s fotografije, saj je umrl lansko leto v 99. letu starosti. Na sliki pa je kot mlad mož, ki je preživel Auschwitz, zidar in kmet. Po vsej verjetnosti mu je lepo karirasto srajco poslal eden od bratov iz Francije.

Ni bog ve kako natančno, a pokojni France Hrbljan je svojemu sinu diktiral domača imena in letnico dogodka. Ta je zapisal vse tako, kot je slišal.