Josip Ribičič se je rodil 3. 11. 1886 v Baški na otoku Krku, umrl pa 7. 6. 1969 v Ljubljani. Oče Juraj je bil Dalmatinec iz Omiša, finančni preglednik, mati Marija Križnic iz Gorenje vasi nad Kanalom, gospodinja, zavedna Slovenka, ki je naučila moža, sinova in tri hčere slovenščine. Osnovno šolo je obiskoval v Ligu nad Kanalom, maturiral pa je 1909 na učiteljišču v Kopru. Leta 1913 se je poročil z učiteljico Rozo Arrigler in sta imela tri otroke Mitja, Jurija in Marinko.
Slika je nastala sredi tridesetih let in je bila iztrgana iz nekega dokumenta (napis na zadnji strani).
Kot učitelj je deloval v Trstu in na Goriškem, ki je bilo tedaj pod Italijo. V tem obdobju je v Trstu urejal in izdajal mladinski list Novi rod in sodeloval pri Ljubljanskem zvonu. Leta 1925 je z družino, ženo Rozalijo, hčerko in dvema sinovoma, obiskal svojce v matični domovini. Ob vrnitvi v Trst mu fašistične oblasti niso dovolile vrnitve z izgovorom, da ni italijanski državljan. Josip Ribičič je tako ostal v takratni Jugoslaviji in dobil službo učitelja na Rakeku, kjer sta oba z ženo Rozalijo poučevala na osnovni šoli (1925 – 1929). V tem času je bil Josip Ribičič šolski upravitelj. Iz šolske kronike s tega obdobja, so razvidna tudi njegova prizadevanja pri razširitvi šole, saj se je ta 1. 9. 1926 razširila v pet-razrednico in ustanovitvi meščanske šole na Rakeku, kjer se je pouk 1. razreda meščanske šole pričel 15. 10. 1926.
Na Rakeku je družina Ribičičevih ostala štiri leta in se leta 1929 preselila v Ljubljano, do 1942, ko so ga zaprli zaradi sodelovanja z OF in bunkerja v hiši. Obsodili so ga na 12 let in v italijanski ječi je ostal do pomladi 1944. Po vojni je bil na Ministrstvu za prosveto v Ljubljani do 1949, hkrati je bil urednik mladinske revije Ciciban (1945-47), nato je bil v uredniškem odboru Obzornika Prešernove družbe (1956-58) in njegov odgovorni urednik (1959-66). Bil je med ustanovitelji nove založbe Mladinska knjiga (MK) in mladinskega lista Kurirček.
Izbrana dela Josipa Ribičiča so izšla pri MK v Lj. 1976 v sedmih knjigah na 1.298 straneh. Bil je plodovit mladinski pisatelj in velik ljubitelj narave in živali, med drugim tudi čebel. To se je odražalo tudi v nekaterih njegovih delih. Za mladino je začel pisati v Trstu in njegova prva knjiga je »Kraljestvo čebel«, izdana 1912. V obliki povesti je prikazal življenje v lepo urejeni državici čebel. Dve čebeli delavki v medsebojnih pogovorih razkrivata čebelje križe in težave. Vse to je podano stvarno, nazorno in zanimivo, da zvedo bralci o čebelah vse, a vse lahko prenesejo na človeško življenje. Naslednja je povest »Čurimurčki« izdana leta 1936. V njej opisuje svet hroščkov Čurimurčkov, v katerem vladajo skoraj prav taki odnosi kot v svetu ljudi. Tudi pravila vedenja in etične norme so enake – le da so te živalce v večnem strahu pred vsemi, ki so večji in močnejši od njih. Tik pred drugo svetovno vojno se je pisatelj ponovno lotil motiva čebeljega rodu in napisal povest »Upornice« izdana leta 1940. V ospredju ni več ideja o tovariški predanosti, temveč ideja nehvaležnega mladega rodu, ki prepozno spozna, da si brez starejših vodnikov in varuhov, ne more ustvariti lepega in smiselnega življenja.
Po pismu sina Mitje, je Josip Ribičič znal dobro mizariti in si je v času službovanja na Rakeku zgradil na šolskem vrtu krasen čebelnjak, ki ga je sam zasnoval in s pomočjo mizarja z Rakeka (ime neznano) tudi postavil. V čebelnjaku je imel tudi majhno sobo. Velika škoda je bila, da je bil čebelnjak žrtev političnega sovraštva, kajti že leta 1928 je pogorel do tal. Storilec je bil neznan. Navedel je, da je v tem času, ko je služboval na Rakeku, režiral igro o Palčkih. (Verjetno po povesti V kraljestvu palčkov, ki jo je napisal 1923).
Iz šolske kronike pa je razvidno, da je v času službovanja na Rakeku razgibal igralsko dejavnost in uprizoril kar nekaj del: Škrati, V kraljestvu palčkov, Kraljica palčkov, V pustni noči, Vrabci.
Od vseh povesti se mi je v spomin najbolj vtisnila povest o Čurimurčkih, ki sem jo večkrat prebral. Knjižico imam še vedno, njen izgled pa je žal primeren starosti, saj je bila izdana daljnega leta 1936 pri založbi Mladinska matica.
Po videzu slike je bil čebelnjak resnično strokovno in lično izdelan in je bil v okras šolskemu vrtu ter ponos lastniku čebelarju. V njem je bilo po sliki sodeč prostora za 18 AŽ panjev, naseljenih pa 9 panjev.
Slika je bila narejena 21. 9. 1928.
Na sliki od leve:
- Josip Ribičič,
- stoji žena Rozi (Arrigler),
- sin Jure,
- mama Francka Arrigler (sestra pesnika Antona Medveda),
- hčerka Marinka in
- sin Mitja.
Josip Ribičič. kot ga je leta 1937 narisal slikar Božidar Jakac.Slovarček:
- AŽ panj – kratica za naš standardni panj (Alberti-Žnidaršičev panj)
Viri:
- Kronika čebelarstva na Rakeku, Miroslav Juvančič
- Mitja Ribičič (slike in pismo, ČD Rakek, 1992)
- Vasi v objemu železnice, Franc Perko
Kraj: Rakek
Datum: 1928, okoli 1935 in 1937; 1925-1929 (službovanje na Rakeku)
Avtor: neznan
Zbirka: Čebelarsko društvo Rakek, Miroslav Juvančič
Skenirano: 7. 1. 2020
Oblika: 3 fotografije in risba