Slika je bila posneta spomladi leta 1941 na našem dvorišču. Na drevju še ni listja; drvarnica v ozadju je prazna, tudi štanti v kozolcu so že izpraznjeni, kar dokazuje, da je bil posnetek narejen ob koncu zime 1940/41, oziroma zgodaj spomladi leta 1941. Pri nas se takrat druga svetovna vojna še ni začela, tudi razloga, zakaj se je na dvorišču hiše Franca Perka, mojega očeta, zbralo toliko mladih, mi ni uspelo izvedeti. Fuzbal brcamo in se dobro zabavamo 1941, je nekdo napisal na zadnji strani fotografije. Verjetno pa jih je že prevevala tudi skrb, veliko je kar resnih obrazov, po Evropi je že divjala druga svetovna vojna.
Enako fotografijo je imel tudi sosed Rado Udovič, ki je pred kratkim umrl, pa je bil ob razlagi oseb na sliki zelo redkobeseden, tako, da nisem izvedel nič posebnega. Mislim, da mi je omenil tri osebe, dve sem že sam prepoznal: mojo teto, očetovo polsestro Miroslavo Udovič (vrgla je žogo) in na skrajni levi Franca Urbasa, Šimščevega iz Slivic 6. Tretja oseba naj bi bil Skotov Andrej, pa ne vem, kateri bi bil. Prav rad bi zvedel tudi, kdo so ostali na tej fotografiji. Tu se družijo in igrajo, čeprav so mnogi že bolj kislih obrazov. Vihra druge vojne je vodila ene na stran osvobodilne fronte, druge žal na stran okupatorja, nekateri so poskušali preživeti nekje vmes in doživeli so različne usode. Vojna je vedno kruta.
Na levi je Franc Urbas, Šimščov Fronc iz Slivic 6. Sodeloval je v NOB, po vojni pa je bil dolgoletni šef gozdnega obrata Ravnik (pisarne so imeli za železniško postajo Planina), ki je sodil pod Gozdno gospodarstvo Ljubljana. Ko sem študiral, sem bil pri njem dvakrat na poletnem počitniškem delu oziroma praksi. Kljub pomanjkljivi strokovni izobrazbi je zelo dobro poznal gozd in cenil strokovno gozdarsko delo. Tako me je poslal popravljat slabo opravljeno odkazilo drevja za posek v državnem gozdnem revirju Ravnik, ki ga je opravil gozdarski tehnik D. T.
Na levi, z roko v zraku in žogo nad njo je moja teta Miroslava Udovič (1926 – 2009). Po koncu vojne, ko je zelo primanjkovalo učiteljev in učiteljic, je bila kot devetnajstletna mladinka sprejeta v nekajmesečni tečaj za bodoče učitelje v Kranju. Po uspešno opravljenem tečaju je že v jeseni leta 1946 začela poučevati na Ljudski šoli Gaberje v Vipavski dolini. Tu je prebila šolski leti 1946/47 (v razredu je imela kar 41 otrok) in 1947/48 (razred z 32 otroki). Ker še nisem obiskoval šole, sem bil večkrat tudi po več dni pri teti v Gaberjah. Tu sem se prvič srečal s češnjami, o, kako so bile debele, lepe rdeče in dobre.
Še nekaj je povezano s to šolo; 18. decembra 1943 je tu začela delovati partizanska šola, vodila jo je partizanska učiteljica Roza Lisjak (1899 – 1980). Ta dan je bil posebno doživetje za celo vas. Že vrsto let ni donela pesem tako kot tisti dan. Prej je seveda tu potekal pouk v italijanskem jeziku, zato tako navdušenje, ko so v šoli lahko spet spregovorili in zapeli slovensko. Z dekretom je bila teta iz Gaberja premeščena v šolo Sveti Vid nad Cerknico od tu pa potem v Zali Log v Selški dolini, pa v Zagorje pri Pivki.
Ko je moja stara mama Antonija (1885 – 1966) leta 1916 postala vdova, njen mož Valentin, moj stari oče je končal svoje mlado življenje v prvi svetovni vojni, se je leta 1922 ponovno poročila s sosedom Francem Udovičem (1876 – 1933), ki ga je rad dal na zob, so rekli včasih. Nanj je Antonija prepisala vse premoženje. V zakonu se je rodila hčerka Miroslava, očetova polsestra in moja teta (1926 – 2009). Moj oče Franc (1910 – 1999) se z očimom ni razumel in se je preselil k sosedom na seno.
Viri:
- Perko, F. 2018. Časi naše male kronike
Kraj: Slivice
Datum: 1941
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 13. 12. 2016
Oblika: fotografija