Slika je verjetno nastala med leti 1957 in 1965 pred glavnim vhodom v tovarno Brest. Vratarji imajo še brestove uniforme s pokrivali z napisom VRATAR.
Točnega datuma nastanka fotografije ne moremo ugotoviti
1. 10. 1969 je Brest svoje vratarje prezaposlil v podjetje Varnost Ljubljana. Torej je outsourcing, zunanje izvajanje storitev, Brest uporabljal že takrat. Takrat so vratarji zamenjali Brestove uniforme za uniforme podjetja Varnost Ljubljana.
Otroci smo spremembo prvič opazili v decembru. Brestov sindikat je tista leta redno poskrbel, da so se otroci zaposlenih zbrali na podelitvi daril in bili poklicani na oder ter dobili vrečko z darili neposredno iz rok Dedka Mraza. Tako so vsi sosedovi otroci hiteli v takratno Brestovo menzo na srečanje z Dedkom Mrazom, mi pa nič več. Oče nam je povedal, da nam ni treba tja, ker bo Dedek Mraz prišel kar k nam domov. Od takrat naprej je Dedek Mraz (tisti od Varnosti, Ljubljana) prišel k nam ponavadi kak dan kasneje, ponoči, ko je oče prišel iz službe, otroci pa smo že spali. Pustil je darila, ki smo jih našli prihodnje jutro. Ta darila so bila seveda drugačna od tistih, ki so jih dobili sosedovi otroci od brestovega sindikata.
Otroci iz našega naselja Cesta pod Slivnico smo radi igrali nogomet. Edino igrišče je bila makadamska cesta skozi naše naselje. Pa to igrišče ni bilo idealno. Kar naprej smo bili zaradi prometa prisiljeni tekme prekinjati. Pa se je nekdo spomnil, da je mirno in odlično asfaltirano igrišče ne samo pri naši osnovni šoli (2 km proč), ampak veliko bližje, preko žične ograje na strehi tovarne Brest (200 m). Evo, in že smo prvo nedeljo izkoristili brestov dela prost dan, se splazili pod ograjo in splezali po požarni lestvi na streho. Hura, tekma se je lahko začela, trajala pa je samo toliko časa, dokler nam ni žoga ušla in padla s strehe. To seveda ni ušlo budnemu očesu vratarja in na hitro smo se razbežali domov. Naslednji dan je bil s to tekmo seznanjen tudi oče. Zelo jezen je iz službe prinesel žogo. Cena za vračilo žoge je bilo zame zelo visoka in boleča. Danes to vidim kot vzgojni ukrep, saj bi drugače najbrž našli v prostorih Bresta še pokrito športno dvorano.
Oče je ostal v tem poklicu do svoje upokojitve leta 1975, nato je honorarno v tovarni Brest še nekaj let opravljal službo vratarja.
Jože Zalar, Martinov.
Ivan Turšič, Gšpinov.
France Grosek iz Dolenjega Jezera. V naše kraje se je priselil, poročen je bil v Dolenjem Jezeru z Gašperjevo Pepco. Živela sta v mali hiši ob glavni cesti, tretja na desni iz cerkniške smeri.
Moj oče Janez Kebe.
Božo Ardalič, naš prvi sosed v naselju Cesta pod Slivnico.Viri:
- Dušan Gogala
- Danica Červek
Prispevek je napisal: Andrej Kebe.
Kraj: Cerknica
Datum: med 1957 in 1965
Avtor: neznan
Zbirka: Andrej Kebe
Skenirano: 28. 1. 2020
Oblika: fotografija