Snežniška gospoda se odpravlja na lov. Lov in ribolov na snežniškem posestvu nista predstavljala močne gospodarske panoge oziroma nuje. Lov je bil cenjena zabava. Tja je na lov zahajal sam cesar Franc Jožef I., z ribolovom pa niso imeli veselja. V grajskem ribniku in bližnjih potokih so lovili za grajsko kuhinjo.
Veleposestvo Snežnik je in je bilo precej odmaknjeno od glavnih prometnih poti, zato je imela divjad mir in se je nemoteno razmnoževala in skrivala v bujnih gozdovih. Lastnik se za divjad ni brigal, po letu 1848 pa je lov tudi postal prost za vsakogar, zato so ljudje pod Snežnikom po mili volji lovili, predvsem visoko divjad, ki je bila rezervirana za plemstvo. Spremembe je prinesla šele ustrezna zakonodaja, in sicer lovski patent leta 1849 in odredba leta 1852. Leta 1900 je posestvo podedoval princ Herman Schönburg Waldenburg. Kaj kmalu je ugotovil, da so gozdove skoraj iztrebili domači divji lovci. Ker je bil lov prijetna zabava za novega lastnika in goste, so hitro poskrbeli za ponovno naselitev divjadi, predvsem jelenov. Na južni strani posestva so imeli kmetje pravico do paše. Celo veliki ovčarji iz Istre in Krasa so sem gnali na pašo ovce in koze, ki so naredile precej škode na mladem drevju. Razen tega pa so gozd ponekod požigali, da bi dobili več pašnega prostora. Na podlagi državnih zakonov sprejetih konec 19. stoletja so dosegli, da kmetje niso več pasli v snežniških gozdovih. Glede reda v gozdu in učinkovite gozdarske službe je bil Herman zelo dosleden. Za vse je veljal enak režim. Območje parka je bilo označeno z rdeče pobarvanimi mejnimi kamni in tu je bilo strogo prepovedano loviti. Na obrobju parka je leta 1913 postavil kip Diane, grške boginje lova, ki simbolično označuje Snežnik za lovsko posest knežje družine Schönburg.
Medveda so na posestvu zaščitili. Odstrel so dovolili le redkim posameznikom svoje družine. Princ Herman je svojega prvega medveda ustrelil 26. aprila 1893 v Leskovem grmu. Tam so mu, medvedu, postavili kamnito obeležje, na katerem piše: »Njegova svetost princ Herman plemeniti Schönburg Waldenburg je tukaj 26. aprila 1893 uplenil kapitalnega medveda.« Nedaleč proč je še eno obeležje z napisom: »Srečajoč se s tremi medvedi je enega tukaj uplenila njegova visokost vojvoda Heinrich od Mecklenburga dne 19. julija 1900 ob 8. uri zvečer.« V resnici medvedje niso bili trije, ampak medvedka z mladiči. Večjega je imenovani vojvoda ustreli kar je medvedko razjezilo in ga je napadla. Na njegovo srečo se je tedaj oglasil preostali mladič in medvedka je svojo pozornost namenila potomcu. To je rešilo vojvodo. Toliko o hrabrih junakih. Hermanov medved pa stoji v vhodni avli gradu še danes. Sicer pa so medveda ščitili brezpogojno čeprav je delal škodo tudi graščini, npr napadal jelene na krmišču. Za vsak odstrel so temeljito pretehtali razloge za in proti preden so ga dovolili. Ostala posestva na kranjskem pa so za ustreljenega medveda izplačala premijo. Tile snežniški so mi vedno bolj všeč.
- Za šoferjem je Herman Schönburg Waldenburg,
- ob njem je brat Ulrih,
- poleg šoferja Ulrihov posvojenec Wolf.
Ker je v lovski uniformi, je verjetno grajski lovec.
Ulrih in služabnik, ki opazuje, če je vse, kot mora biti.
Fotografijo hrani družina Zapušek iz Markovca. Imena je povedala Terezija Avsec.Viri:
- Kačičnik Gabrič, Alenka (2001). Lov in ribolov na snežniškem posestvu. Kronika (Ljubljana), letnik 49, številka 3, str. 245-254. URN:NBN:SI:doc-50V3LHUJ from http://www.dlib.si
- Notranjski muzej Postojna, stalna razstava
Kraj: grad Snežnik
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 13. 11. 2012
Oblika: fotografija