Davnega leta 1961 se je vil pogrebni sprevod le 36 letne Milene Matičič, poročene Anžlovar iz Slivic 7, proti cerkvi sv. Martina na Uncu, kjer se je opravil cerkveni obred in se potem vrnil na pokopališče.
To je bil čas, ko še ni bilo pogrebnih podjetnikov, ko so morali domači in sosedje vse urediti sami. Krste so takrat nabavljali v Planini pri mizarju Šemrlu. Pri vsaki domačiji so imeli doma opremo za ureditev prostora, kjer je na parah ležal pokojnik ali pokojnica. Predvsem starejše ženice – danes bi jim rekli seniorke, ki pa po ponašanju in oblačenju nikakor niso podobne tistim iz petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja – so imele glavno besedo. Takrat se je ob mrliču bdelo vso noč.
Vence in šopke so nosile sosede pokojne. Na fotografiji na desni je naša soseda Tomažičeva Zofka – Ivančič Zofija (1915 – 1985). Bila je gozdna delavka v revirju Škocjan; delala je v drevesnicah, pri sajenju gozdnih sadik ter negi in čiščenju nasadov. Spomnim se, kako je pozimi kar bosa pritekla k nam, se usedla za zidan topel šporget, se malo pogrela in stekla domov, v hiško, kjer sta imela z očetom v majhni kuhinji skromen železni šporget,, tako da prostori niso bili dovolj ogreti. V večji sobi je oče pozimi delal obroče (koretele). Živela je skromno sama z očetom Janezom.
Njen oče Janez (1870 – 1951) je leta 1907 odkupil od Lekina drvarnico in jo predelal v skromno hiško. Vse ostalo posestvo in stavbe pa je od Lekina kupil moj stari oče Valentin Perko. Ko ji je umrl oče Janez, se je iz Amerike vrnil Janezov brat Matevž (1882 – 1964), ponosni Amerikanec, Zofkin stric. Pa ni bilo kaj veliko od “bogatega Amerikanca”, nekaj čas sta mu sinova še poslala kak dolar, pozneje pa sta ga kar malo pozabila. Da si je lahko privoščil za tobak, je začel izdelovati koretele in bil eden zadnjih obročarjev pri nas.
Deklice in dekleta so nosile šopke rož. V ozadju domači duhovnik Vojko Seljak.
Krsto so nosili štirje možaki, ob njih pa ženice sveče. Kar precej daleč je bilo treba nesti pokojnico, od domače hiše do cerkve in nazaj na pokopališče. Da je šlo, kot je treba, so morali biti “uigrani”, enak korak, enaka velikost, enaka moč. V vasi je bila kar stalna skupina nosačev, med katerimi je bil tudi moj oče.Kraj: Slivice
Datum: 1961
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 21. 11. 2018
Oblika: fotografija