V letu 1949 ali 1950 se je odvijal športni dvoboj med ekipo Rakeka in ekipo Postojne v panogah “med dvema ognjema” in “odbojka”. Tekmovanje se je odvijalo v Postojni.
Zmagovalci? Jasno, Rakovčani.
Čeprav je bilo to športno tekmovanje, je potekalo pod vplivom takratnih političnih dogodkov in podcenjujočega odnosa Postojnčanov do Rakovških športnikov. To pa je le še podžgalo Rakovčane in premagali so Postojnsko ekipo.
Seveda pa je rivalstvo med Postojnčani in Rakovčani (in Cerkničani) že zelo staro. Tako so nastali “Čufarji” in “Torbarji”.
Pa dajmo prednost Torbarjem. Ali veste, da so Postojnčani Torbarji?
Že poznate zgodbo o pogumnem pastirčku Jakobu, ki je ukanil zlobnega zmaja iz Postojnske jame? Kako je to pravzaprav povezano s tem, da so Postojnčani Torbarji?
Legenda pravi, da je nekoč v Postojnski jami živel grozen zmaj, ki so se ga vsi bali. Okoliški prebivalci so na pomoč poklicali iznajdljivega pastirčka Jakoba, ki je zmaja ukanil tako, da mu je za obrok prinesel z apnom napolnjeno telečjo kožo. Ko se je pošast po obedu napila vode, jo je razneslo. Domačini so Jakobu v zahvalo za njegov pogum na začetku vasi postavili kip, iz ostankov zmajeve kože pa sešili torbo, in vse odtlej naprej so Postojnčani znani kot Torbarji. Kip, ki so ga pogumnemu pastirčku Jakobu v čast postavili hvaležni domačini, si lahko ogledate na začetku vasice Šmihel pod Nanosom.
Zdaj pa Čufarji
Po proglasitvi Trsta za svobodno pristanišče (1719) in posledično z izgradnjo ustreznih cest (med Logatcem, Lazami ter Planino in naprej proti Postojni), v 18. stoletju in na začetku 19. stoletja se je v teh krajih razvilo furmanstvo. Planina z okolico postane pomembna furmanska postojanka z možnostjo zaslužka (furmani, forajtarji – pripregarji, žlajfarji – zavirači). S tem v zvezi je cvetela obrt (kovači, kolarji, gostinci, trgovci itd.). Tako so se precej uveljavili priprežni vozovi ali forajtarji, kar je bila ravno tako ena oblika obrti oziroma dodatnega zaslužka, nastajala so gostišča s hlevi ob cestah.
Planinci in prebivalci bližnjih vasi so Čufarji, pokrajina pa je po njih dobila vzdevek Čufarija. Vzdevka sta nastala v zvezi z nekdanjim furanjem skozi Planino. Glede tega, kako je vzdevek nastal, v katerih vaseh so prebivalci »upravičeni« do vzdevka in kje se razprostira Čufarija, so mnenja deljena. V ustnem izročilu se ohranja razlaga, da izvira iz nemških besed »fahren«, ki pomeni voziti, ali zufahren s sorodnim pomenom. Vzdevek je najbrž izpeljan iz nemškega samostalnika »Zufuhr«. V starih časih je ta samostalnik pomenil »privoz, dovoz, dovažanje, dopeljevanje« (Wolf 1860: 1825). Kaže, da so ljudje pomen samostalnika nekoliko »prilagodili« in nastala je drugače naglašena in podobno zveneča beseda Čufar. Kdaj so slovenski »forajtarji« samo v opisani pokrajini postali Čufarji, ni znano, zakaj sta obravnavana vzdevka še manj kot nepriljubljena, se prav tako ne ve. Seveda pa, da ne bo »fovšije«, tudi prebivalci Hribc na Uncu so čistokrvni Čufarji.
Kaj pa v prispevku delajo Cerkničani? Nič, niso ne Torbarji ne Čufarji, pač pa ….?
Na sliki je ekipa Rakeka slikana po sladki zmagi pred Postojnsko jamo.
- Slavka Jesih,
- Ciril Tavčar,
- Majda Jernejčič,
- Tita Mekina.
Čepijo:
- Avgust Gorjup,
- Janez Podobnik,
- Milovan Zorc.
- neznana,
- Anka Atički (Mrhar),
- Marica Uršič,
- Milka Puntar,
- za njimi vodja ekipe Janez Homovec.
Čepijo:
- Franc Zorman,
- Franc Benčan,
- Tone Homovec.
Slovarček:
- fovšija: zavist
Viri:
- Marica Uršič
- Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 1-2 2018
- Lipov list
Kraj: Postojna
Datum: 1949/50
Avtor: neznan
Zbirka: Marica Uršič
Skenirano: 10. 4. 2020
Oblika: fotografija