Na sliki neznanega avtorja iz okoli leta 1960 je mož, ki so mu rekli Matijev Polde, Štefanov. Živel je v Vrhniki, natančneje v Kotu in bil je vešč vsakovrstnih koristnih opravil. Bil je izučen kolar in pintar oziroma sodar, znal pa je tudi mesariti in v zvezi s tem zaklati žival, tako da je v sezoni kolin poprijel v marsikateri hiši po vsej vasi. Pri tem je bil tako skrben in natančen, da so se ga gospodinje kar malo šuonale. Znal pa je napraviti tako dobre klobase krvavice kot nihče drug na svetu!
Ko je sosedova sedemletna deklica, ki je s “stricem” Poldetom zvesto prijateljevala in preživela ob njem marsikatero zanimivo urico, dobila zlatenico, je morala še dolgo držati strogo dieto. Ta je omejevala maščobe, svinjino, vseh vrst klobase in salame, jajca, ostre začimbe in še marsikaj. Ker je bila razumna in disciplinirana pa je še kar šlo.
Toda prišla je sezona, ko je tudi stric Polde zaklal prašiča in napravil koline. Deklica je kot po navadi smela biti poleg in je z zanimanjem sledila vsem postopkom mesarjenja in izdelave stričevih slastnih klobas pa tudi pomagala po svojih močeh – kaj podala, prinesla in odnesla … Ko pa so bile prve klobase pečene in so jih samoumevno ponudili tudi njej, je planila v obupan jok in zbežala domov. Stric je bil osupel. Kaj se je vendar zgodilo? Popokal je njej namenjeno porcijo klobas in jih odnesel k njej domov, ves pretresen nad dekličinim vedenjem. Kako to, da naenkrat ne mara klobas, ki se jih je tako veselila!?
“Pa kaj ne veš, da je bila bolna in ne sme jesti nič svinjskega?! ” so mu povedali … Tiste klobase je potem pojedla njena sestra, prijateljstvo med otrokom in nadvse prijaznim stricem Poldetom pa se je vsekakor nadaljevalo.
Kakšno srečo smo pravzaprav imeli otroci, ki smo se lahko družili s takimi dobrodušnimi – včasih tudi strogimi – starimi ljudmi, kot je bil Matijev Polde. Tudi če nam niso vedno pripovedovali pravljic ali nas poučevali o tem in onem, smo vsrkavali njihove pogovore z drugimi, njihov odnos do narave in družbe, njihova stališča do življenjskih situacij, ki smo jih potem nevede preverjali, ko smo se sami znašli v kakšni zagati. “Vsi stojimo na ramenih tistih pred nami!” pravi stara modrost. In že od Konfucija naprej velja, da je treba stare in njihovo delo spoštovati. V pradavni Kitajski sin iz spoštovanja do očeta tri leta po njegovi smrti ni smel spremeniti ničesar, kar je ustvaril oče … 
Zapis je naredila Poldetova soseda, Janeževa Johanca, še ena zanimiva oseba iz vrhniškega Kota nekdanjih dni. Bistra in razgledana je bila ljudem daleč naokoli svetovalka v marsičem, pa naj je šlo za vrt in rože ali za bolezenske težave. Ustvarila je tudi obsežno zbirko fotografij svoje rodbine in vaščanov, iz katere je tudi ta slika.Slovarček:
- šuonati se : čutiti strahospoštovanje do koga
- pintar : izdelovalec sodov in drugih lesenih posod
Viri:
- dr. Vladimira Janežič, Vrhnika, marec 2020, ustno
Kraj: Vrhnika
Datum: okoli 1960
Avtor: ni znan
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 9. 3. 2020
Oblika: fotografija