Iz graščinskega urbarja v Postojni, kjer so zabeležene odmerjene desetine, je razvidno, da je naselje tedaj štelo 13 domačij: bilo je enajst kmetov, en kajžar in en krčmar. Vaščani so si tam postavili tudi kapelico sv. Benedikta in v njej opravljali vse verske obrede. Ker pa je ta kmalu postala premajhna, so na vzpetini nad Velikim naravnim mostom postavili cerkev sv. Kancijana, ki je zaščitnik preganjanih. Okrog nje so sezidali obzidje, znotraj le-tega pa je bilo pokopališče.
Datum izgradnje cerkve sv. Kancijana ni znan, je pa cerkev prvič omenjena že leta 1526 v sodnijskem aktu o prispevku davka za obrambo pred Turki. Leta 1616 je bila verjetno obnovljena. Ta prezidava je opazna na ohranjeni slavoločni steni, kjer je na desni še dobro viden prvotni obok, ki je bil tedaj pozidan. Na južni strani je bil vhod v majhen zvonik. V neposredni bližini, še znotraj nizkega obzidja, pa je stala cerkvica sv. Benedikta in pokopališče. Malo nazaj, proti Velikemu naravnemu mostu, so stali zidana mežnarija in dve leseni gospodarski poslopji. Zgradbe so bile obljudene do leta 1780, do jožefinskih reform, ki so precej okrnile cerkveno posest. V franciscejskem katastru iz leta 1823 je označena le še cerkev sv. Kancijana kot ruševina.
V 14. in 15. stoletju so pričeli turški vpadi na naše ozemlje in vaščani so bili ponovno prisiljeni zatekati se v naravna zatočišča. Ljudje so se obračali po pomoč k sv. Kancijanu in ga prosili, naj jih obvaruje turške nadloge. V ta namen so tudi bogato darovali. Vsi deželni veljaki in cerkvena duhovščina pa so morali dati prispevek za boj proti Turkom – tako je ukazal cesar Ferdinand leta 1526. Cerkev sv. Kancijana je tako darovala en srebrn kelih in eno bakreno posodo za hostije. Cerkvi na Uncu in v Ivanjem selu sta bili dajatev oproščeni, ker so ju Turki požgali.
K cerkvici sv. Kancijana v Škocjanu so bila nekdaj enodnevna romanja, kjer so ljudje prosili za dež. Če je bilo dežja preveč, so romali k sv. Miklavžu na Slivnico.
Leta 1916 je češki vojak poslal razglednico domov v Plzen. Na Rakeku je bila postaja za ranjence z desetimi posteljami. S fronte so jih vozili z vlakom. Ko so bile kapacitete zasedene, so jih vozili v Cerknico v bolnišnico (Marodenhaus). Veliko jih je v bolnišnici umrlo, zato se je Cerknice prijelo šaljivo ime “Krepierendorf”.
Razglednico je žigosala vojna pošta v Logatcu. Logatec z okolico je bil širše zaledje soške fronte. Skozenj je šlo veliko ljudi različnih narodnosti, kar dokazujejo prav poslane razglednice. Tu so se znašli vojaki, ranjenci, ujetniki. Domov so pisali na tisto, kar je bilo na voljo. Od leta 1915 je bila v Logatcu tudi zasilna bolnišnica. Mimo je tekla ozkotirna železnica. Ranjence so pripeljali na vagončkih in jih odlagali pred bolnišnico. Je bil češki vojak v bolnišnici na Rakeku ali v Logatcu? Nikoli ne bomo izvedeli.
Viri:
- Stanko Silan: Rakov Škocjan in naravoslovna učna pot, Ljubljana 1995
- Gantar, I. Rakek. Ljubljana: Založba Mladika, 2005.
- https://www.kamra.si
Kraj: Rakov Škocjan
Datum: 1916
Avtor: neznan
Zbirka: Lenka Gabrenja
Skenirano: 25. 7. 2016
Oblika: razglednica